Читать книгу Dober Temelj [Ein gutes Fundament - slowenisch] - Zac Poonen - Страница 8

Če ste se pokesali, se morate prepričati, da ste se resnično pokesali. Kajti tudi Satan ima svoje ponarejeno kesanje, s katerim zavaja ljudi.

Satan vé, da večina ljudi živi le z eno zapovedjo, ki pravi: »Ne smejo te ujeti!« In tako jih uči načinov in sredstev, da grešijo, ne da bi jih kdo ujel.

Tudi tatu bo žal, če ga ujamejo. Toda to ni kesanje.

V Svetem pismu vidimo nekaj primerov tistih, katerih kesanje je bilo lažno.

Ko je kralj Savel bil neposlušen Bogu, je Samuelu priznal, da je grešil. A ni hotel, da bi ljudje to izvedeli. Še vedno je iskal človeško čast. Ni se resnično pokesal. Žal mu je bilo le, da so ga ujeli (1 Samuelova 15,24-30). To je bila razlika med njim in kraljem Davidom, ki je odkrito priznal svoj greh, ko je padel (Psalm 51).

Kralj Ahab je bil podoben Savlu. Smilil se je samemu sebi, ko ga je Elija opozoril, da ga bo Bog sodil. Celo raševino si je oblekel in objokoval svoje grehe (1 Kraljev 21,27-29). A v resnici se ni pokesal. Bal se je samo Božje sodbe.

Primer Juda Iškarijota je očiten primer lažnega kesanja. Ko je videl, da je bil Jezus obsojen na smrt, se je počutil slabo in rekel: »Grešil sem« (Matej 27,3-5). Toda izpovedal se je duhovnikom – tako kot nekateri to počnejo še danes! Ni se pokesal – čeprav je bil morda žalosten zaradi tega, kar je storil. Če bi se resnično pokesal, bi šel h Gospodu zlomljen in bi prosil za odpuščanje. A tega ni storil.

Veliko se lahko naučimo iz teh primerov – o tem, kaj kesanje ni!

Pravo kesanje je »odvrnitev od malikov in spreobrnjenje k Bogu« (1 Tesaloničanom 1,9).

Idoli niso samo tisti iz lesa in kamna, ki jih najdemo v poganskih templjih. Obstajajo enako nevarni idoli, ki jih ljudje častijo in niso videti tako grdi. To so idoli užitka, udobja, denarja, ugleda, želje po svoji poti itd.

Vsi smo vrsto let častili te idole. Pokesati se pomeni prenehati častiti te malike in se od njih obrniti k Bogu.

Resnično kesanje bo vključevalo vso našo osebnost – naš um, naša čustva in našo voljo.

Prvič, kesanje pomeni, da spremenimo svoje mišljenje o grehu in svetu. Zavemo se, da nas je naš greh ločil od Boga. Spoznamo tudi, da je celoten način življenja tega sveta proti Bogu. Zato se želimo odvrniti od tega načina življenja, ki sramoti Boga.

Drugič, kesanje vključuje naša čustva. Žalostni smo zaradi tega, kako smo živeli (2 Korinčanom 7,10). Sovražimo se zaradi svojih preteklih dejanj; in še več, sovražimo zlo, ki ga vidimo v sebi, a ga nihče drug ne more videti (Ezekiel 36,31).

Jokamo in žalujemo, da smo s svojim življenjem tako prizadeli Boga. Takšen je bil odziv mnogih velikih mož v Svetem pismu, potem ko so spoznali svoje grehe. David (Psalm 51), Job (Job 42,6) in Peter (Matej 26,75) – vsi so bridko jokali, ko so se pokesali svojih grehov.

Tako Jezus kot apostoli so nas spodbujali, da jokamo in žalujemo zaradi svojih grehov (Matej 5,4; Jakob 4,9). To je pot nazaj k Bogu.

Končno, kesanje vključuje našo voljo. Moramo opustiti svojo trmasto samovoljo – “želeti svojo lastno pot” – in Jezusa narediti Gospoda naših življenj. To pomeni, da smo pripravljeni narediti vse, kar Bog pričakuje od nas, ne glede na ceno in ne glede na to, kako ponižujoče je.

Izgubljeni sin se je vrnil domov k očetu kot zlomljen, predan mladenič, ki je bil pripravljen narediti vse, kar mu je oče rekel. To je pravo kesanje (Luka 15,11-24).

Ni nam treba priznati Bogu vsakega greha, ki smo ga kdaj storili. Nikakor si jih ne bi bilo mogoče zapomniti. Izgubljeni sin tega ni storil. Vse, kar je rekel, je bilo: »Oče, grešil sem.« In to je vse, kar moramo povedati tudi mi.

Ne pozabite pa, da je tudi Juda Iškarijot rekel: »Grešil sem.« Vendar je bila med njegovo izpovedjo in izpovedjo izgubljenega sina velika razlika. Bog ne posluša samo besed, ki jih govorimo. On začuti duha za besedami in temu primerno ravna z nami.