Читать книгу Sreиanja - Дарья Боровски - Страница 5

«Kako si ti prijazen pes! Tako lepo bel, puhast in mehek! Kako lepe иrne oиi imaљ in gobиek! Jezik ti visi iz ust, ker si tako tekel, kajne? Si utrujen, ljubиek moj? Te lahko malo poboћam? Ti moj kuћa, ti!«

Rada imam ћivali in one to dobro иutijo. Le zakaj se jih nekateri ljudje tako bojijo? Ljudje moramo imeti radi ћivali. Tudi oni bi lahko preћiveli marsikaj hudega tako kot sem jaz …

Pred mnogimi leti je bila vojna. Takrat sem bila љe deklica. Ћivela sem v Leningradu. Vse svoje ћivljenje, иe ne љtejem let evakuacije, ћivim v tem mestu, v kletnem stanovanju v srediљиu mesta. Ko so Nemci oblegali mesto, je bilo grozno. Prvo leto obleganja je љe kar љlo, saj nihиe ni slutil, kaj vse nas иaka, potem pa … Zdaj se mi zdi, da je bilo najhuje spomladi, med prvo otoplitvijo, ko so se mrliиi, ki so leћali po ulicah, zaиeli odtajati. Vsa ta umazanija in smrad … Kanalizacije in vodovoda ni bilo veи, vse je bilo uniиeno!

Bombardiranje, stradanje, ruљevine, iz- guba najbliћjih in najdraћjih … in potem љe tisti grozljivi smrad! Bog ne daj, da bi љe kdo moral preћiveti kaj takљnega! O, moj Bog, tega res nikomur ne ћelim! Ljudje bi morali ћiveti v ljubezni …

«Kako prijazen pes si ti, tako neћen, ti kar pojdi, pojdi …«

Dobri ljudje so mi v иasu obleganja pomagali, da sem sploh priљla na tovornjak, na Pot ћivljenja. Imela sem sreиo, ostala sem ћi- va. Naљ tovornjak je љe uspel priti na varno, takoj za nami pa jih je љlo kar nekaj pod led. Otroci in starci, groza, pod led so љli …

Mene so poslali v mestece na obrobju Leningrada. Bila sem zelo љibka in izиrpana. Takoj ko sem lahko spet stala na nogah, some odpeljali v gozd, k partizanom … Do konca vojne sem bila kurirka. Po tem, ko sem bila v obleganem Leningradu, lahko reиem, da sem bila v gozdu sreиna … No, saj stradali smo vsi in povsod … Bil je neznosen mraz in smrt, povsod je bila smrt. Ampak bila sem mlada, polna domiљljije, prenaљala sem sporoиila, po gozdu, povsod okrog mene pa je bilo lepo … Tako lepo je bilo, da je jemalo dih. Trudila sem se, da ne bi mislila na Nemce, da me ne bi bilo tako strah, zato sem mislila na svoje bodoиe sreиno ћivljenje, tako kot vsa mlada dekleta. Tako sem preћivela љe en dan. Zveиer sem popila vroи иaj, se pogrela … To je bila sreиa.

Na koncu vojne sem poznala gozdove okrog Leningrada kot svoj ћep, ampak to je bilo potem, ko sem jih bila ћe navajena. Na zaиetku pa je bilo teћko, vse steze in jase so se mi zdele enake. Bila sem mestni otrok, љe jelke in bora nisem loиila. Starejљi tovariљi so me potrpeћljivo uиili. Љe danes sem jim hvaleћna, zares sem imela sreиo.

«Glej, glej, kuћa, spet si tukaj! Kako prijazen si in kako mehko dlako imaљ!«

Na zaиetku so nas poљiljali v parih, da bi se hitreje uиili. Toda to je bilo dosti bolj nevarno, pa љe ljudi je primanjkovalo. Takoj ko sem se bila sposobna sama lotiti naloge, so me pos- lali v drugo partizansko postojanko.

Ponoиi je sneћilo in zgodaj zjutraj, ko sem zlezla iz zemljanke, je bilo povsod vse belo. No, bilo je belo kot pasji koћuh. Ko sem odhajala, je bil gozd povsem drugaиen … Zaиutila sem, da hodim v krogih, zebe me, zmrzujem, laиna sem … Poleti lahko tukaj najdeљ kakљno jago- do, gobo, љe celo иe poћveиim malo trave, je takoj bolje, zdaj pa je vse prekril sneg …

Bila sem tako utrujena. Priљla sem na neko jaso. Pod drevesom je bil љtor. Sedla sem nanj. Kako naprej? Nenadoma sem nad seboj na veji zagledala maиko. Njene oиi so bile laиne, bila je izstradana. Imela je kratek rep. Zelo se mi je zasmilila. Uboga zverinica! Ljudje se bojujejo med seboj, nedolћne ћivali pa trpijo! Pomi- slila sem, da je njen rep odstreljen. Veste, koliko ћivali je poginilo zaradi izstrelkov, min, bomb, poћarov?! Potem pa љe te mrzle pasje zime! Tudi ћivali niso imele иesa jesti.

Domaиe ћivali, tiste, ki jih niso pojedli, so иisto podivjale. Povsod, kjer so le mogle, so iskale hrano.

Gledam in gledam to maиko, se pogovarjam z njo in se ji zaиnem opraviиevati, naj mi oprosti zaradi иloveљkih neumnosti. Povem ji, da tudi mene zebe, da sem laиna in da sem se izgubila v gozdu … Povem ji, da se bo tudi ta neumna vojna enkrat konиala in da bomo vsi spet ћiveli v miru … Ljudje bodo pomagali ћivalim in ћivali ljudem. Maиka se pomiri in me zaиne pozorno posluљati. Zdelo se mi je, da sem ji povedala vse o sebi, иeprav na kratko.

Nenadoma zasliљim hrup in ropotanje motorjev. Nad gozdom letijo nemљka letala. V takem primeru moraљ objeti deblo drevesa, saj te na snegu opazijo. Kako me je bilo strah! Nenadoma je uboga maиka skoиila na vse љtiri taиke, se usloиila in najeћila ter zaиela pihati … Ћelela sem ji pomagati, zato sem jo poklicala, a se ni zmenila za moje klice. Videlo se je, da je иisto podivjala. Zasmilila se mi je. Stekla sem k drevesu, na katerem je иepela, in objela deblo. Ona je sedela zgoraj, na veji, napeta kot struna, jaz pa sem stala tik pod njo. Tresla sem se od strahu in mraza. Le kako naj ji potem pomagam? Samo z besedami. Letala so odletela, nehalo je ropotati, jaz pa sem jo spet zaиela tolaћiti. Mogoиe sploh ne veи toliko zaradi nje, temveи zaradi sebe. Љe vedno je bila vsa napeta in najeћena, љe vedno mi je pozorno sledila s pogledom in svoje taиke ni hotela veи poloћiti иez vejo. Ne vem, kako dolgo sem se pogovarjala z njo, stojeи tik pod njeno vejo; godrnjala je, meni pa je bilo vedno laћje. Izrazila sem vse svoje gorje, ni me bilo veи strah. Pojedla sem malo snega in oћivela sem. Morala sem nadaljevati pot. Poslovila sem se od ћivalce. Nisem je povabi- la s seboj, saj je nisem imela s иim hraniti. Ta- ko je ona ostala tam, na veji, jaz pa sem odљla.

«Dober pes, poglejte, roko mi je polizal.

Kako hvaleћen mi je, da ga boћam.«

No, kasneje sem izvedela, da to ni bila domaиa maиka, ampak divja, ris. Gozdar mi je razloћil, da je ris dosti veиji kot udomaиe- na maиka, иesar pa takrat nisem opazila, saj je sedel na veji. Ris ima na uљesih иopke, njegov rep pa je kratek. Sit ris redko napade иloveka, laиen pa z lahkoto, љe posebno, иe vidi, da je иlovek izиrpan, bolan ali ranjen. Pogosto napade z viљine in takrat je љe posebno nevaren. Gozdar sam je videl, kaj ostane od ћrtve po takљnem skoku.

Toda dobro vem, da иe divja ћival zaиuti neћnost in ljubezen, ne bo nikoli napadla, tudi иe je sama laиna in prestraљena. Иe pred njo stoji utrujen in laиen otrok, ne napade. Z njo sem se takrat pogovarjala iskreno in iz srca. Zares se mi je smilila … in to mi je reљilo ћivljenje. Ljubezen in soиutje sta mi pomagala preћiveti.

«Vaљ pes je zdaj spet stekel k svojim prijateljem. Poglejte, kako lepo se igrajo skupaj, ne lajajo drug na drugega, prijatelji so … In prav je tako, tako mora biti – v miru bi morali ћiveti! Vsi v miru in ljubezni.«