Читать книгу Ljubezenski domino - Andrej Titov - Страница 4

Kaj pomeni občutek popolne svobode? Da ti ni treba vstati, ko zvoni budilka, in hiteti, da pravočasno prideš, kamor moraš. Ni se treba vznemirjati glede denarja, strank, sestankov ali konferenc. Lastiš si samega sebe. Tvoje želje so kot eksotične ribice v akvariju. Z veseljem jih hraniš, občuduješ njihovo mehko gibanje in včasih svojo zbirko dopolniš z novimi neobičajnimi ribicami, sanjami.

Na takšen način je Boris razmišljal do prihoda v Slovenijo. Veselil se je mirnih dni brez utrujajočega hitenja v službo, brez urnikov in obveznosti. Končno okusiti svobodo, tišino in prisluhniti samemu sebi. In se ne meniti za izjave nekdanjih kolegov: “Kako? Takšno odlično kariero boš opustil? Prostovoljno boš zamenjal življenje odvetnika iz prestolnice za neskončne počitnice?” Boris ni odgovarjal na podobna vprašanja. Samo odšel je.

Že v prvih dneh mu je postalo jasno, da je dobil vse, o čemer je sanjal. Imel je hišo v majhnem zdraviliškem mestu na slovenski obali, vsepožirajočo tišino in blaženo brezdelje. Če je želel, se je lahko cele dneve kopal, se ob morju sprehajal s fotoaparatom ali samo pil vino in okušal odličen slovenski sir. Do dveh ponoči bi lahko gledal televizor ali visel na spletu, potem pa se zbujal šele ob dvanajstih…

Boris pa je, ne glede na vse, vstajal ob šestih zjutraj, včasih še prej kot v Moskvi. Zbujal se je povsem svež, poln utripajoče živahnosti. Da ne bi izgubil takšnega počutja, se je odločil, da bo izpolnil še eno svojo željo, ki se je zdela v prejšnjem odvetniškem življenju nemogoča. Zjutraj je začel teči.

Izkazalo se je, da je tek izredno preprosto in neverjetno prijetno početje! Vse, kar si je moral kupiti, so bile superge, in že je lahko stekel iz hiše pozdravit jutranjo zoro. Bil je zadovoljen, ko je čutil, kako se naprezajo njegove mišice in širijo pljuča zaradi svežega vetrca z morja… Tek je postal obvezen ritual, sestavni del dneva. Kmalu si je Boris omislil nekaj ustaljenih tekaških poti po stranskih uličicah, mimo urejenih hiš ter vrtov s figami in jabolki.

Med tekom se je rad ustavljal in občudoval sončni vzhod. Za nekdanjega prebivalca velemesta je bila to osupljiva predstava, zanimivejša od tistih v najbolj znanih gledališčih in muzejih. “Sploh nisem vedel, da je sonce vsak dan drugačno,” je zmedeno razmišljal. “Enkrat je krhko in razneženo kot mlado dekle, spet drugič je močno, sladko kot prezrel plod.” Še bolj ga je presenetilo morje. Boris je čutil, kako se z njim skrivno pogovarja in z gibanjem ter barvo valov napoveduje, kakšen dan prihaja; zadušljiv in dolgočasen ali pa lahkoten in poln skrivnostne slutnje radosti.

Nekoč, ko je Boris kot po navadi gledal morje, je za seboj zaslišal besede.

– Vezalka se ti je odvezala, lahko se spotakneš, – je rekel tih glas.

Trznil je in pogledal naokoli. Nikogar ni bilo, le veter je majal grmiče brškina z močnimi rozastimi cvetovi.

“Verjetno se mi je le zazdelo,” je pomislil in se nasmehnil.

– Ni se ti samo zazdelo, – je isti glas zazvenel znova, – poglej še enkrat navzdol!

Ozrl se je na ovinkasto potko, ki je vodila po skali, in zagledal rumenozlato labradorko. Z ostrim pogledom je zrla vanj.

– A si ti tista, ki bi se rada pogovarjala? – je v šoku vprašal Boris.

Kar se je dogajalo, je bilo podobno izseku iz surrealističnega filma. Odrasel, psihično zdrav, razumen moški se resnično pogovarja s psom! To se ne more dogajati. Kaj je to? Sanje, prehod v paralelno stvarnost ali halucinacije zaradi kakšnih tukajšnjih rastlin?

– To sem jaz, – je dobil nazaj odgovor. – Se me ne spomniš, gospodar? Mar sem se tako močno spremenila? Ti si točno takšen, kakršen si bil!

Sedaj je Boris povsem doumel. Z njim se je pogovarjala njegova nekdanja psica, zlata labradorka Almeka, ki jo je moral pred desetimi leti s solzami v očeh vrniti vzreditelju. In še dolgo po tem so bili spomini na Almeko zelo boleči.

– Almeka, moj bog, si to res ti? Tukaj, tisoče kilometrov stran od Rusije? – je z drhtečim glasom vprašal Boris. – In povrhu še govoriš? Ali sem zblaznel?

– Ne, vse je v redu s teboj, – ga je pomirila Almeka. – Tudi sama sem bila zelo presenečena, ko sem te včeraj videla na jutranjem teku. Cel dan sem razmišljala, ali naj pristopim k tebi in te ogovorim, nato pa sem se posvetovala s svojimi tovariši ter dobila dovoljenje za kratek pogovor. Sam lahko razumeš, da situacija ni običajna, ampak, iskreno povedano… pogrešam te, gospodar.

Psica je hitro pomigala z repom in glavo nagnila postrani, ravno tako kot je to delala, ko je Borisa pričakala po delu. Njene rjave oči so bile polne iskrene ljubezni, ki jo lahko pokažejo le psi in majhni otroci.

Ne da bi hotel, je Boris občutil boleč sram in žalost. Čustva so ga prepričala v to, da ne spi in da se mu ni zmešalo.

– Seveda ti moram še vse pojasniti, – je nadaljevala Almeka. – Ali se spomniš tiste grozne nesreče, zaradi katere sva morala narazen? Tisto poletno soboto, ko si se peljal na vikend k prijateljem in si se zaletel…

Boris je, seveda, vedel. Družba pijanih, mladih ljudi je svoj avtomobil nenadoma obrnila na za to prepovedanem mestu. Boris se je z vso hitrostjo zaletel vanje. Almeka je sedela na zadnjem sedežu in ni bila poškodovana, medtem ko je njen gospodar utrpel več zlomov. Skoraj štiri mesece je moral ostati v bolnišnici, preden so se pričela celiti vratna vretenca, lopatica in ključnica.

Ko je pozneje večkrat analiziral nesrečo, je vedno prišel do zaključka, da je ni mogel preprečiti. Sreča je bila, da je sploh preživel. Če bi se delček vretenca namestil nekaj milimetrov naprej, so mu dejali zdravniki, bi ga čakala gotova smrt. Kot da bi brala njegove misli, je Almeka rekla:

– V trenutku nesreče se je čas ustavil in naš Vladar, – Almeka je dvignila pogled in z gobcem pokazala navzgor, – me je vprašal, če želim iti gor namesto tebe.

Almeka se je usedla na potko, ne da bi odvrnila pogled od svojega gospodarja, in nadaljevala:

– Seveda nisem oklevala in sem se strinjala! Ampak pod pogojem, da se ne boš počutil krivega zaradi moje smrti, zato sem morala ostati še nekaj dni živa. Pomislila sem, da bi bilo najbolje, da pobegnem in umrem nekje daleč od doma. Pa si me sam vrnil vzreditelju, ker ves polomljen nisi mogel skrbeti zame.

Boris je prikimal. Spomnil se je, da je, takoj ko je prišel k zavesti, prosil zdravnika, naj pokliče vzreditelja. Slednji ga je sicer poslušal, vendar se ni takoj strinjal s tem, da bi Almeko vzel nazaj. Celo v bolnišnico je prišel, veliko časa stal pri Borisovi postelji in ga prepričeval:

– Pa saj imate ženo, otroke… A ne morejo oni poskrbeti za psa? Nenazadnje lahko najamete nekoga, ki se bo z njim sprehajal!

Vzreditelj je bil nedružaben starejši moški, ki se je privadil na sporazumevanje z živalmi, pogovori z ljudmi pa mu niso šli od rok. Boris je razumel, da se za njegovimi nerodnimi besedami skriva nekoristoljubna ljubezen do živali.

– Almeka je čudovita žival. Lepa, zdrava in z odličnim rodovnikom. Brez težav ji bom našel nove lastnike, vendar morate vedeti, da odrasel pes težko prenese ločitev od gospodarja. To je približno tako, kot če bi oddali svojega otroka v sirotišnico.

Takrat so Borisov obraz zalile solze, ki si jih zaradi medicinskih pripomočkov, ki so skrbeli za zdravljenje polomljene ključnice, ni mogel obrisati.

– Razumem, – je Boris s težavo izgovoril, – vendar enostavno ne morem…

Ko se je Boris spominjal, je v grlu začutil cmok. Obrnil se je stran, da Almeka ne bi opazila njegovih vlažnih oči. Ampak ona je mirno nadaljevala:

– Ne bodi žalosten! Ni mi bilo slabo. Po dveh dneh me ni bilo več, čutila nisem nikakršnih bolečin. Prijazen vzreditelj je rekel, da sem umrla zaradi žalosti, ker te nisem več imela. Tako zdaj delam kot pasji angel. Nihče me ne more videti, razen v posebnih primerih, ko mi dovolijo, da postanem vidna.

Boris je občutil slabost in sedel na ploščat kamen, ki je ležal na potki. Almeka se mu je približala in se usedla k njegovim nogam.

– Zahvaljujoč vzornemu obnašanju in uspešnemu delu sem bila poslana na službeno pot na morje, prav sem, kjer zdaj živiš, – pes si je hitro ogledal okolico.

– In kaj tukaj počneš? – je s težavo vprašal Boris.

– Ali meniš, da imajo samo ljudje angele? – je vprašala Almeka in privzdignila svoje nagajive majhne obrvi. – Tudi živali jih imajo. Pomagam številnim hišnim ljubljenčkom, kravam in ovcam, da odidejo na drugi svet. Seveda, tudi svojim kolegom psom, tukaj jih je veliko in imajo jih radi!

– Drži, – je odsotno potrdil Boris.

– In še mačkam je treba pomagati, četudi so nesramne, – se je namrščila psica. – Povsod hodijo, tako so predrzne! Dela imam veliko, tukajšnji pasji angeli niso zanesljivi, nikamor se jim ne mudi, vse delajo počasi, zelo počasi!

Borisu se je po teh besedah zazdelo, da se je pes nasmehnil, tako kot to počnejo ljudje.

– Dolgujem ti svoje življenje, – je tiho rekel.

– To je neumnost. Mi, vsa živeča bitja, svoje življenje dolgujemo le Njemu, – je Almeka znova povzdignila nos. – Pustili so te tu, kar pomeni, da zate obstaja načrt in še nisi izpolnil svojega poslanstva, gospodar.

– Kakšnega poslanstva? Ti veš, za kaj gre? – je hitro vprašal. – Zadnja leta imam občutek, da ne živim svojega življenja… Vse počnem narobe, ne po lastnih željah…

Labradorka je zmajala z glavo, njena viseča ušesa so se privzdignila in Boris si je zaželel, da bi jo pobožal. Ni si upal iztegniti roke, njene oči pa so ostale filozofsko zamišljene.

– Ne, ne vem, gospodar! Vsa zemeljska naključja so namreč povezane verige nebesne zakonitosti, ki nas vodi do najpomembnejšega cilja. Vsako živo bitje ima svoj poseben namen. In navidezna ujemanja, nepričakovana srečanja ali naključna odkritja – vse to je del božjega, nam nerazumljivega načrta. Sploh ga ni treba poskušati razumeti. Ne moremo vedeti, kakšna sta naša cilj in poslanstvo. Lahko poskusimo le živeti in povzročati čim manj zla. Živeti ljubezen. Težko je neprestano delati dobra dela, vendar pa se lahko izognemo zlobnim, kar bo On opazil in ocenil!

– Ti bolje vidiš, – je Boris resno začel. – Mislim, da nisem nič slabega počel. Pomagal sem ljudem, sicer tako kot je to zahtevala služba, vendar sem se trudil! Veliko nedolžnih sem rešil pred zaporom! In veš, Almeka, nikoli nisem zagovarjal serijskih morilcev in spolnih sprevržencev… ne glede na ponujen denar…

Borisov pogled, ki je zmedeno opazoval morje, je naenkrat med turkiznimi valovi prestregel belo piko. Velik galeb se je osredotočeno približeval obali in se nagnil kot letalo, ki se v boju obrača. Almeka se je obrnila k ptici, hitro prikimala in ponovno pogledala Borisa.

– No, prišlo je šefovo sporočilo, nujno se moram preseliti v Trst, moji italijanski prijatelji ne zmorejo vsega dela! Srečno, gospodar, morda se še vidiva! Ja, in vezalko si, prosim, zaveži!

Psica je poskočila in po potki odhitela k morju, beli galeb pa je že jadral visoko nad valovi. Nekaj sekund ju je Boris še lahko spremljal, potem pa sta se obe živali zlili z zlatim sijem prihajajočega dneva. Sonce je po morju razsipavalo milijone plešočih iskric. Kot začaran je opazoval igro svetlobe in razmišljal, kaj naj bi pomenilo njegovo videnje pasjega angela.

Tudi vsevedno morje ni imelo odgovora. Boris se je sklonil, si zavezal vezalko in umirjeno stekel proti domu.