Читать книгу Ljubezenski domino - Andrej Titov - Страница 8

Življenje v tisočih različnih odtenkih obstaja le v filmu. Pri običajnih ljudeh so delovni dnevi odeti v sivo barvo, ki prinaša mir in je na videz prijetna, vendar tudi precej dolgočasna. Redko se zgodi, da se v enolični sivini pojavijo svetli utrinki sreče ter črne črte žalosti in gorja. Če človeku uspe pogosto preskakovati iz črne v belo, potem občuti popolnost življenja, se prepušča avanturam, neumnostim in se močno bori za uspeh. Takšna je usoda pustolovca, vojaka ali umetnika in ni enostavna, velikokrat je celo nevarna, zagotovo pa povzroča zavist pri vseh, ki morajo prenašati sivo življenje.

Povsem druga stvar je, ko dolgo časa hodiš po črni in pri tem trpiš neskončne poraze in neuspehe. V takšni situaciji se je znašel Leo na prelomu svojih tridesetih let. Vse je kazalo na to, da mu je sreča obrnila hrbet. Najprej je nesreča prizadela njegov posel, v katerega je vložil ves svoj denar in, kar je še pomembnejše, vse svoje upe in duševno moč. Že kot dvanajstletni fantič je sanjal, da bo imel kavarno, v kateri bo stregel tudi hrano, ne ravno veliko, vendar pa izredno prijetno in z najboljšo kavo v mestu.

Tudi ko še ni imel niti centa v denarnici, je že vedel, kakšna bo. Stene bodo zidane iz sivkasto bež opeke. Pleteni stoli, mizice s karirastimi prti. Fotografije starinskih avtomobilov v temnih okvirjih. In italijanska kuhinja! Leo je namreč menil, da je italijanska hrana primerna za vse situacije, kot odmor za kosilo ali malico, za romantična srečanja, za hiter prigrizek ali prijetna druženja s starimi prijatelji.

Mladeničevi starši niso bili premožni in mu niso mogli denarno pomagati pri zagonu posla. Opravljal je dve službi, da bi prihranil kakšen dinar, dokler ni imel dovolj za najem in nakup opreme. Najel je poslovni prostor v lepi, živahni soseski. Restavracijo je opremil prav tako, kot je sanjal v svojem otroštvu, najel je dva kuharja in sestavil meni.

Na začetku je vse teklo, kot je želel. Simpatična zunanjost restavracije z napisom “Ti Amo’, ki so ga lepšala smejoča se srčeca, je pritegnila mimoidoče. Uslužbenci in tajnice iz sosednjih pisarn so tja hodili na kavo in tople žemljice ter listali sveže izdane časopise. Taksisti so k njemu zahajali na kosilo, da bi si privoščili rižoto. Ob večernih urah so prihajali zaljubljeni pari; radi so poslušali stare italijanske popevke iz osemdesetih, ki so se slišale iz glasbenega stolpa.

Leo je začel služiti dober denar in je stalno vlagal v svojo restavracijo; kupil je veliko televizijo in eksotične rastline. Njegova mlada žena Laura je pomagala pri računovodstvu, predlagala sveže ideje za oblikovanje ter v starih kulinaričnih knjigah iskala redke recepte. Prav Laura je bila tista, ki je izumljala privlačne novosti za vedno nove obiskovalce. Ob sobotnih večerih so zaljubljeni pari dobili brezplačno sladico, nedelje pa so bile namenjene otrokom, ki so lahko tam gledali risanke in kot darilo za obisk prejeli še balon.

Vsako jutro se je Leo prebudil z občutkom veselja. Pri zajtrku sta z Lauro premlela dnevne načrte in odhitela na delo. Sedla sta v avto ter na poti do restavracije poslušala in pela svoje priljubljene pesmi. Leova roka je z volana spolzela in prijela ženino koleno.

– Leo! Norec! – ga je zadovoljno oštevala Laura in ga poljubila na lice.

Ko se je mladi par ustavil zaradi semaforjev, sta se tako strastno poljubila, da sta pri drugih voznikih povzročila odobravajoče in hkrati zavistne nasmehe.

Ta svetla stran ni trajala zelo dolgo. Leovo življenje se je hitro spremenilo v črnino, iz katere ni bilo videti izhoda. Vse se je pričelo, ko se je na levi strani njegove restavracije odprla kitajska restavracija, številne stranke so odšle tja zaradi eksotike in nizkih cen. Leo se je poskušal boriti s konkurenti, znižal je cene, moral pa je odpustiti enega od kuharjev in natakaricam ponuditi nižjo plačo.

Mesec dni kasneje se je desno odprl še ameriški bistro s hitro hrano. Študentje, mamice z otroki in tajnice so se, kot da bi se dogovorili, selili na novo mesto. Leo je izračunal, da zdaj k njemu prihaja le sedem obiskovalcev na dan. Odpustil je natakarice, nakar sta skupaj z Lauro sama začela streči redkim strankam. Vendar so bili poskusi reševanja podjetja neuspešni. Leo se je zadolžil pri dobaviteljih hrane, tudi za elektriko in vodo ni zmogel več poravnati računov. Njegova življenjska stvaritev je razpadala pred njegovimi očmi.

Utrujen in mrk se je pozno vračal domov, v mislih je prešteval izgubo in skušal poiskati mogoč izhod. Veseli pogovori z ženo pri zajtrku so utihnili, tudi poljubov med vožnjo v službo ni bilo več. Leo skorajda ni več jedel, pogosto ni slišal niti Laure, ki ga je klicala.

– Poslušaj, pustiva vse to, – je nekoč dejala Laura. – Potrebujeva odmor, da si spočijeva in si najdeva drugo službo. Jaz bi lahko delala v trgovini z oblačili, ti pa…

– Kakšen odmor? O čem govoriš, Laura?! – je zakričal Leo. – Zadolžen sem! Dostavljavcem sem dolžan skoraj tri tisoč evrov! Kje naj vzamem denar?

– Saj lahko prodava avto, – je predlagala Laura. – Vzameva kredit na banki. In dedek mi je zapustil hišo, ki je res stara, ampak ni daleč od Verdijevega trga. Lahko jo zastaviva…

– Ne morem zastavljati tvojega premoženja, Laura! – je mračno odgovoril Leo. – To ni moško!

– A da tako cele dneve sediš v tihi histeriji, to pa je moško? – se je razjezila Laura. – Zaradi te zgodbe z restavracijo imam občutek, kot da je v hiši kdo umrl!

– Moje sanje so umrle! – je besno odgovoril Leo. – Vse, za kar sem živel, vse je šlo v prah! A ne razumeš tega?

– A, tako… Torej si živel samo za restavracijo? – je zakričala Laura.

Skočila je in stekla v spalnico. Leo ji ni sledil, ni imel moči za ukvarjanje z njunim odnosom. Vsa čustva so se mu izlila iz duše, kot se razlije voda iz razbitega vrča. Pa še telefon je zabrnel, spet so ga iz banke spomnili, da mora dostavljavcem plačati dolg.

Še dva dneva sta minila v slabem vzdušju. Leo je na internetu objavljal oglase o prodaji opreme in pohištva, klicaril je na banko, da bi mu podaljšali roke za plačila. Domov je hodil kar se le da pozno, da ne bi gledal užaljenega ženinega obraza ali poslušal njenih očitkov.

Tretji večer se je domov odpravil peš. Tako je varčeval z gorivom. Pod ulično svetilko je ugledal avto, bil je temno rdeč mercedes, v njem pa se je strastno poljubljal par. Nekaj strašno znanega je bilo na njem. Pristopil je bližje in prepoznal… svojo ženo Lauro, ki je močno objemala temnolasega neznanca v črni srajci. Njeni svileni lasje so padali na moška prsa, njegova roka je spuščala naramnico z Laurine obleke…

Verjetno bi ob takšnem pogledu vsak mož naredil sceno. Kričal bi, da bi ga slišala cela ulica, stepel bi se z nepridipravom, treskalo bi in grmelo. Leo pa je molčal. Brez moči od vseh nesreč se je dokončno zlomil ob ženini izdaji. V srcu je občutil pekočo bolečino in je obstal, kot da bi bil paraliziran. Mercedes se je nato premaknil in še vedno objet par se je odpeljal. Verjetno sta se odpravila iskat primernejši kraj za razodetje svojih ljubezenskih čustev.

Leo ni vedel, kako je prišel domov. K sebi je prišel šele, ko je sedel za mizo v kuhinji, v roki pa držal kozarec vina. Steklenica pred njim je bila že na pol prazna. Kje jo je kupil in kdaj je že toliko spil? Pred očmi je znova zagledal prizor iz mercedesa. Njegova žena, njegova nežna, ljuba punčka sklepa roke na vratu neznanca v črni srajci…

– O, madona, – Leo si je pritisnil dlani na oči, da ne bi več videl mučne scene.

In vendar se je spomin vedno znova ponavljal, kot da se je odtisnil na očesni mrežnici. Ponovno je pričel piti vino, ne da bi čutil, kakšnega okusa je. Takrat je zaškrtal ključ v vhodnih vratih. Prišla je Laura. Ni pozdravila moža kot običajno, odšla je v spalnico. Leo je odšel za njo in jo zagledal, kako stoji na stolu in z vrhnje police v omari jemlje kovček.

– Kam se odpravljaš? – jo je pijano vprašal, četudi je odgovor poznal.

Laura ga je zviška pogledala z utrujenim in prezirljivim pogledom.

– Zapuščam te.

Ne glede na svojo opitost je Leo občutil, kako se mu v prsih razliva strašna bolečina.

– A greš k temu… temu bogatunu z mercedesom? – je vprašal in poskušal izgledati trezno. – Videl sem vaju. Tako nizko si se spustila, Laura, da se z ljubimci srečuješ na ulici, po kateri se sprehaja tvoj mož?

– Jaz da sem se nizko spustila?! – je zmedeno zakričala. – Ti se poglej! Zguba! Težak! S tabo je nemogoče živeti! Padaš v luknjo in me vlečeš s sabo!

Leo ji je pokazal hrbet in odšel v kuhinjo. Skozi okno je gledal luči večernega mesta, dokler se za Lauro niso zaprla vhodna vrata. Spoznal je, da ga je Laura, njegova ljubljena in edina prijateljica, izdala in zapustila v najtežjem trenutku življenja. “Zakaj? Kako je mogla?” je nemočno šepetal Leo.

Z izgubo Laure je vse izgubilo svoj pomen. Ni bilo več potrebe po hitenju v kavarno ali po kuhanju jutranje kave za najdražjo. Celo briti se ni bilo treba. Prsa je stalno stiskala bolečina. Z vinom in pivom je poskušal pozabiti na vse, vendar se tesnoba ni zmanjšala. Čez dan ga je mučilo hrepenenje, čez noč pa nespečnost ali nočne more.

V domišljiji se mu je neprestano pojavljala podoba Laure v objemu drugega moškega. Leo je še zdaj čutil vonj njene kože, ki je dišala po zeliščih, slišal je njeno dihanje in pritajene ljubezenske vzdihe. Alkohol je najprej povečeval mučne halucinacije, nato pa je vse zdrsnilo v črne sanje. Ko se je prebudil, je zopet videl Lauro, njene oči, zaprte od užitka, njeno vitko roko na vratu tujca v črni srajci…

Ali je vredno živeti naprej v tem peklu? Žena, delo, denar – vse je izgubljeno. Ostali so le dolgovi, ki jih nima s čim poplačati. Leo ni mogel razmišljati o prihodnosti brez strahu in žalosti. Nejevoljno se je spominjal svojega strica, ki se je ustrelil s pištolo, in bratranca, ki se je obesil pri triintridesetih. Vzroki obeh samomorov niso bili znani. V družini se je govorilo o tajnih izgubah v igralnici, o smrtonosnih boleznih in celo o ljubicah, ki naj bi moška izsiljevale. Ampak vse to so bila samo ugibanja. Sedaj je razumel, zakaj sta njegova sorodnika izbrala takšno pot. Preprosto utrujena sta bila od življenja.

Tudi on je bil obupno, na smrt utrujen. Ko je sedel za volan svojega avtomobila, je pogledal na gore, ki so cesto obdajale z obeh strani, in si zašepetal:

– Samo pogumni ljudje lahko prostovoljno zapustijo svoje življenje, ko se zavedo svojega neuspeha.

Samozavestno je vozil po ozki, gorski poti proti morju. V mislih je imel le Lauro. Predstavljal si je njen izraz na obrazu, ko bo izvedela, kaj se je zgodilo. Seveda se bo zavedala svoje krivde, občutila bo grenko sramoto in, najverjetneje, bo jokala. Nikoli ni bila brezčutna. Naj živi z večnim kamnom na svoji vesti, si je mislil, pri tem pa usmerjal avto proti visoki pečini, ki se je vzpenjala nad robom morja.

Ni bilo naključje, da je prispel ravno na ta kraj. Šlo je za priljubljeno mesto plezalcev. Severna stran pečine je bila skoraj navpična, na južno, položno stran pa se je bilo mogoče pripeljati z avtom. Približno tristo metrov od vrha so bili celo parkirni prostori. Leo je tam pustil svoj avto in pot nadaljeval peš. Sonce je zahajalo in v mraku se je bilo težko vzpenjati po spolzki poti, vendar je pogumno nadaljeval.

– Čez pet minut bo vsega konec, draga Laura, – je zamrmral in se grenko nasmehnil.

Splezal je na sam vrh in nenadoma v zadnjih sončnih žarkih zagledal človeško silhueto. Nekdo je stal na robu in gledal navzdol, kot da bi meril višino pečine.

– Se sprašuješ, kako dolgo boš padal? – je nenadoma vprašal Leo.

Človek se je hitro obrnil proti njemu. Bilo je mlado dekle v svetlem plašču. Gorski vetrič je premetaval njene dolge, spuščene lase.

– Le pet sekund, – je nadaljeval, – ampak pravijo, da se v tem času v našem spominu odvije celotno življenje.

Pristopil je k dekletu in zagledal solzne oči ter prestrašen obraz. Iztegnila je roko, kot bi želela pokazati, naj se ji Leo ne približa.

– Dobro, ne bom se približal, – je mirno rekel, – želim te le opozoriti. Ljudem je vseeno za tvoje trpljenje. Ali meniš, da bo nekdo zaradi tvoje smrti dobil občutek krivde? To je nesmiselno! Razbiješ si glavo in obležiš na kamnih, pohabljena in krvava. Pokopali te bodo in v treh dneh pozabili na vse. Zakaj bi se ubila?

Leov glas je bil jasen in prepričljiv. Dekle je hitro stopilo stran od roba pečine.

– Zakaj si želela to storiti? – jo je vprašal Leo. – Ali si izgubila svoje najljubše delo kot jaz? Si izgubila vse prihranke kot jaz? Te je zapustila ljubljena oseba in si ostala sama v najtežjem trenutku življenja?

Svojo roko je iztegnil proti dekletu, da jo prime za komolec in odpelje stran od prepada, ona pa se je nenadoma nasmehnila in si z dlanjo hitro obrisala oči.

– Ne skrbi! Nisem nameravala skočiti. Fotografirala sem gore in telefon mi je padel v prepad. Oči pa imam solzne zaradi vetra…

Govorila je italijansko s tujim naglasom. Slovenskim? Poljskim? Leo ni uspel uganiti. Njen glas je zvenel tako mehko in ljubeče…

Pogled njenih velikih, rjavih oči je bil tako pronicljiv, da je Leo ni mogel pretentati. Prikimal je in dejal:

– Če sem iskren, jaz sem se pripeljal sem, da bi…

Ženska je prst položila na ustnice, da bi umolknil:

– Ni potrebe! Odženi te strašne misli. Vse, kar potrebuješ, je človek, ki ti bo stal ob strani. Bi želel, da sem to jaz?

S temi besedami je dekle prijelo Lea za roko in ga odpeljalo s pečine.