Читать книгу Ljubezenski domino - Andrej Titov - Страница 7

Zima je bila tokrat presenetljivo hladna in z veliko snega. Na cestah so bili zameti, na nekaterih mestih je asfalt pokrila trda, ledena skorja. Promet v Moskvi je zjutraj obstal, avtomobili so se bojazljivo premikali en za drugim po spolzkih poteh, oviti v oblake izpušnih dimov. Vozniki so želeli koristno izkoristiti čas, ko so stali na cesti, zato so v mrzlih avtomobilih sestavljali spiske opravil, pošiljali sporočila sodelavcem in partnerjem ter pregledovali elektronsko pošto.

Tudi Ilona ni izgubljala časa. V dolgi koloni vozil je med počasnim premikanjem svojega modernega, lepega lexusa razmišljala o jutranjih sestankih, ki jo čakajo.

– Točno ob desetih pride Valerij Borisovič, – je tiho rekla.

Preko ustnic ji je spolzel nekoliko zasanjan in celo igriv nasmeh. Ilona je veliko razmišljala o pacientu, ki je k njej prišel po psihološko pomoč. Bil je tako simpatičen, da je prihajajoče srečanje z njim povzročilo vesel notranji drget. Tako se je vedno počutila pred srečanji s še posebej zanimivimi in pomembnimi pacienti in takšnih ni bilo malo.

Ilona je bila ena izmed najbolj priljubljenih psihologov v Moskvi. Vodila je največji center za družinsko psihologijo, parapsihologijo in ezoteriko. Mestna smetana jo je upoštevala s strahospoštovanjem, kar je ni čudilo. Vedela je, da vse, kar je povezano z duševnimi skrivnostmi in neznanimi astralnimi svetovi, povzroča trepet celo pri najbolj izobraženih in pomembnih ljudeh.

Njena gromozanska pisarna se je nahajala v starem delu mesta. Obiskovalci, ki so prvič prestopili prag te ustanove, so najprej za nekaj sekund obstali in spoštljivo pomolčali. Sprejemnica, ki je bila oblečena v črno cedro, je izgledala kot vrata v vzporedni svet. Na stenah so skrivnostno utripali zlati abstraktni predmeti. Notranja oprema je bila natančno premišljena, njen namen je bil izvabiti občudovanje, prepričljivost, narediti vtis. Nove stranke so očarano prisluhnile monotoni vedski glasbi in s strahom pogledovale živo kobro v terariju, ki ga je napolnjevala zelena svetloba. Ko je obiskovalec pristopil k sprejemnemu pultu, okrašenem z razkošnim, rjavim usnjem, je bil popolnoma prepričan v to, da je prišel k resničnim strokovnjakom.

Ilona je bila res odlična psihologinja. Prebrala je ogromno strokovne literature, preučevala različne načine psihoterapij, obiskovala najbolj eksotične modrece in filozofe, od tibetanskih lam, altajskih šamanov do indijskih jogijev. In ni se omejevala zgolj na teorijo, neprestano je opazovala ljudi in razmišljala o njihovi mimiki, nasmehih ali vibracijah glasu.

– Zdi se, da zmoreš brati misli preko izraza na obrazu! – je pogosto slišala od prijateljev.

V odgovor se je skrivnostno nasmihala. Res se je znašla, ko je šlo za človeške duše, ravno tako kot se znajde lovec v divjini ali parfumer pri vonjih. Pet minut pogovora je zadostovalo, da je ugotovila posameznikov značaj. Samo pogled na pacientkino obutev ji je razodel, ali je poročena, kje dela, o čem sanja. Prek analize moških gibov je lahko natančno določila, ali gre za optimista, dolgočasneža, skopuha, razuzdanca, skromnega molčečneža ali obupanega babjaka.

Pacienti so mislili, da Ilona uporablja hipnozo ali celo magijo, kar je še bolj vleklo ljudi v njeno bližino. Pacientke so o njej govorile:

– Tako je lepa, dobra, razumevajoča…

Moški so nehote podlegli njeni privlačnosti. Bila je ljubka, imela je goste kostanjeve lase, tanek nosek in ogromne rjave oči. Istočasno je bila prefinjena kot kakšna Francozinja in zadržana kot Angležinja. Nihče ne bi verjel, da ima že petinštirideset let, več kot trideset ji človek ne bi prisodil. Redna vadba v fitnesu in bazenu ji je omogočala, da je ohranila dekliško vitkost, poleg tega je pred kratkim imela lepotni poseg na obrazu in je izgledala skorajda kot vrstnica svojega starejšega sina.

Ilonina prednost je bila tudi v njenih sposobnostih vodenja. V centru je bilo zaposlenih deset odličnih strokovnjakov. Ni ji bilo žal denarja, ki ga je namenila za koristne seminarje in usposabljanja, poleg tega je pri svojem delu uporabljala najnovejše metode.

– Ne pozabite, dragi sodelavci, v sodobnem svetu ljudje ne častijo več duhovnikov in svečenikov, čarodejev ali prerokov, – je Ilona govorila svojim podrejenim na sestankih, – naloge svetih oseb smo prevzeli mi, psihologi. Svojim pacientom dajte upanje in duševni mir. Vnesite harmonijo v njihove nemirne duše. To sploh ni težko! Najpomembneje je, da človeka prepričate v to, da vam zaupa.

Od svojih zaposlenih je zahtevala, da imajo do strank spoštljiv odnos, da so pozorni in rahločutni. Zaposleni so bili dobro plačani, najboljši so bili tudi nagrajeni. Takšen način delovanja je dajal izredne rezultate in center je imel visoke mesečne prihodke. Tudi Ilonin mož ni slabo zaslužil, vendar se v ženino delo ni vmešaval. Ilona je bila popoln gospodar svojega posla.

Kolona vozil se je pomaknila naprej po zasneženi cesti. Ilona ji je nemudoma sledila. Na ustnicah ji je še vedno igral nasmeh, razmišljala je o novem pacientu, Valeriju Borisoviču.

– Dober moški, zelo dober, – si je govorila in mehko trenila z očmi.

Ni bil veliko starejši od nje, izgledal je mladostno, sveže, Iloni se je zdelo, da jo spominja na njenega najljubšega igralca Georgea Clooneyja. Tudi denarja mu ni primanjkovalo, saj je bil lastnik znane verige fitnesov in savn. V center je Valerij prišel zaradi težav, tipičnih za premožne moške v srednjih letih. Pred kratkim se je poročil s prelepo žensko, ki je bila dvajset let mlajša od njega. Kmalu sta dobila otroka. Vse je izgledalo kot hollywoodski happy end! Ampak Valerij je nenadoma spoznal, da mu je z mlado ženo Juljo dolgčas.

Julja se z njim ni želela več udeleževati poslovnih sprejemov in družabnih večerov. Govorila je le še o stvareh, ki so bile povezane z otrokom; o dojenju, kopanju in razvojnih igračah. Veliko ur je preživela na spletnih forumih za mamice in zvečer možu pripovedovala o tem, kar je prebrala. Tudi seks se je spremenil v nekaj, kar je povsem brez okusa, bil je kot v kozarčku zapakiran zelenjavni pire za otroke.

– Julči, a ne bi prebrala še kaj drugega? – ji je predlagal Valerij. – Kaj če bi skupaj pogledala erotični triler? V spalnici, s steklenico vina in skledo jagod… Tako kot sva to včasih počela?

Oči mlade ženske so se od začudenja povečale in nenadoma je bruhnila v jok.

– Me kriviš za to, da sem postala neumna in nezanimiva? To naj bi bila tvoja hvaležnost za sina, ki si si ga tako želel? Svojo lepoto, svojo mladost sem žrtvovala, ti pa, ti pa…

Valerij je s težavo pomiril ženo, ki je po tem izbruhu celo izgubila mleko. Dva dni je hodil po lekarnah in kupoval vse mogoče preparate, da bi žena lahko zopet dojila. Mleko se je vrnilo in Boris si ni upal izreči niti enega očitka več.

– Veste, mislim, da sem sam kriv za vse. Starejši sem od nje, torej bi moral biti pametnejši, vendar mi nikakor ne uspeva, – je žalostno pripovedoval Iloni na prvi terapiji.

Izgledal je, kot da je v zadregi, kot da bi se želel opravičiti za to, ker zaposlenemu strokovnjaku krade čas s svojimi neresnimi pomenki. Ilona pa mu je namenila takšen prijateljski nasmeh in ga tako razumevajoče pogledala v oči, da je takoj pozabil na svojo zmedenost.

– Verjemite, Valerij, čisto nič niste krivi za to, kar se dogaja. Vaša Julja pa tudi ne. Z ženo sta enostavno odšla v različne smeri. Naša naloga je, da vaju vrnemo na skupno pot in vzpostavimo prejšnje družinsko zadovoljstvo…

– Pa je to mogoče, doktorica? – je vprašal Valerij.

Ilona je v njegovem glasu takoj začutila odtenek zaupanja. Podrobno mu je razložila svoje psihoterapevtske metode. Kako pozorno jo je poslušal! Kako hvaležno ji je ob odhodu stisnil roko! Za Ilono je bil Valerij kot odprta skrinjica, v katero se zlahka zakoplješ in ven potegneš točno to, kar potrebuješ.

Že dolgo so ji bile znane duše teh močnih, bogatih, na zunaj samozavestnih moških. Želeli so se samo z nekom pogovoriti o svojem otroštvu, starših, starih kompleksih in skritih strahovih. Odrasli fantiči so iskali zamenjavo za svojo mater, da bi na njenih kolenih izjokali svoje zatajevane zamere. Močneje kot se bodo razkrila njegova čustva, več hvaležnosti bo kot psihologinja prejela.

Med razmišljanjem o zadevi je Ilona vstopila v sprejemnico svojega centra. Vedno prijazna receptorka Vika jo je pozdravila in jo z milim nasmehom vprašala:

– Vam prinesem kavo?

– Nekoliko kasneje. Bom povedala kdaj, – je zadržano odgovorila Ilona.

Ni želela sama uživati ob kavi, s sodelavci pa se tudi ni želela pogovarjati. Ilona je bila mnenja, da mora dober vodja ohranjati določeno profesionalno distanco.

V svojem kabinetu je takoj odprla mapo z Valerijevimi dokumenti. Načeloma ni bilo pri njem nič zapletenega. Lahko bi mu svetovala, da se prične ukvarjati s športom, da si z ženo razdelita obveznosti glede otročička in si dvakrat tedensko privoščita čas zase, otroka pa pustita pri zanesljivi varuški. Da bi rešila njegove težave, potrebuje zgolj dve ali tri terapije… A Ilona si je želela, da bi lahko Valerija videvala dlje!

Zazvonil je interni telefon in melodični glas tajnice je sporočil:

– Prišel je pacient, ki je naročen ob desetih.

– Hvala, naj vstopi, – je odgovorila Ilona.

Ko je zagledala Valerija, je nehote vstala. Na sebi je imel prekrasno italijansko obleko, črno, z izredno tanko rdečo črto. V rokah je držal šopek orhidej.

– Dobro jutro, doktorica! – je hitro rekel, pristopil k Iloni in ji izročil šopek.

V njegovih očeh se je iskrilo veselje, pomešano z zbeganostjo, na licih so se pojavili rdeči madeži. Iloni so omenjeni znaki brez vsakršnega dvoma govorili o tem, da se pacient zanima zanjo. Sprejela je šopek, Valerij pa je prestregel njeno roko in jo spoštljivo poljubil. Ilona je začutila oster vonj drage dišave. Očitno se je skrbno pripravil na srečanje!

– Vi ste prava čarodejka! – je vznemirjeno začel Valerij. – Po terapiji sem prvič po dolgem času mirno spal celo noč. Začel sem verjeti v to, da lahko spremenim svoje življenje in postanem srečen!

Ilona je spoznala, da so njegove besede povsem iskrene. Že pri prvem obisku je opazila, da bo delo z njim enostavno, ker je po naravi odkrit in pozitiven človek, poleg tega je zaupljivejši od drugih.

– Vedela sem, da bo tako, – je z nasmehom odgovorila. – Moje delo je, da ljudem povrnem vero vase. Bi želeli nadaljevati s terapijami, dragi Valja?

Pogosto je svoje paciente klicala z ljubkovalnimi imeni in bilo jim je všeč, saj so se tako z dobronamerno psihologinjo sporazumevali bolj sproščeno.

– Zelo rad bi vas povabil, – Valerij se je hitro popravil, – no …, tebe… na večerjo!

– Ne vem, če bo šlo, Valja, – je resno odgovorila Ilona. – Držim se pravila, da se s strankami ne dobivam izven delovnega časa. Ali mogoče nisi več samo stranka?

Ilona je čutila, da bo brez truda vodila Valerija in si ga z lahkoto pokorila. Kako pa naj potem pelje odnos? Še sama ni vedela, kaj si želi od tega privlačnega moškega. Kratko in strastno romanco? Dolgotrajno vezo? Ali samo eno noro, strastno noč?

“To se bo rešilo s časom, – je hitro pomislila doktorica, – sedaj ga moram najprej ogreti!”

Igrivo se je nasmehnila, se dotaknila Valerijeve roke in polglasno rekla:

– Če sem iskrena, sem vesela, da nama je življenje podarilo to srečanje… Zelo si mi všeč, Valja… Vendar sem jaz ženska! In pri ženskah je vse veliko bolj zapleteno… tukaj …S konicami prstov je pokazala na svoje čelo in potem še na predel prsi, kjer je srce. Valerij jo je že hotel nekaj vprašati, pa mu je na njegove ustnice položila prst in priliznjeno dejala:

– Če se bom odločila za srečanje, ti napišem na Whatsapp. Čakaj na moje sporočilo… Samo res čakaj!

Zadnji stavek je bil citat iz znane ruske ljubezenske pesmi. Ilona jo je uporabila, ker je vedela, da te besede vedno učinkujejo na zaupljive in občutljive ljudi. Valerij je odšel z navdušenim in nekoliko neumnim nasmeškom. Bil je zaljubljen kot kakšen najstnik. Še ko je pred poroko osvajal svojo ženo Juljo, ni čutil takšnega toplega vznemirjenja.

Psihologinja je bila zadovoljna s svojimi strokovnimi prijemi, ki so jo pripeljali do zastavljenega cilja. Rada je manipulirala z ljudmi in na njih izvajala dovršene eksperimente. Naiven, dovzeten Valerij ni vedel, da je bilo na njem uporabljeno nevrolingvistično programiranje. O, Ilona pa je to obvladala! Nekaj spretno uporabljenih fraz, trije ali štirje gibi ter pomenljiv pogled in že ima pacienta v oblasti.

V Iloninih rokah so še tako premožni in samozavestni gospodje ter nadute dame postali poslušni kot otroci. Po svoji volji se je odločala, ali naj se ločijo ali ostanejo skupaj, naj se pomirijo s starim sovražnikom ali svoje življenje zapišejo maščevanju. Določala je meje njihove svobode in osebnega prostora, tako kot to počne strog učitelj.

Že po prvih besedah je Ilona intuitivno razumela, kaj v resnici želi pacient, in ga v to smer tudi spodbujala. Človek je odšel domov, prepričan, da mu je pametna psihologinja pomagala pri pravi odločitvi. Večkrat je izvajala brezsrčne poskuse in tistim, ki ji niso bili posebej pri srcu, dajala napačne nasvete. Uživala je v opazovanju pacientov, ki so po njenih ukazih delali napako za napako in si uničevali življenje. Če pa se je kdo pritožil in jo obtožil napačne psihoterapije, je Ilona žalostno zmignila z glavo in rekla: “Prijatelj moj, sami ste krivi. Delovali ste izredno počasi, jaz pa sem vam naročila, da morate biti odločni.”

Seveda so tudi Ilono vznemirjali neprijetni občutki, kot da bi nekdo v njej spraševal: “Mar nisi zadovoljna s seboj? Tako si pametna in privlačna, pa se zabavaš z ljudmi kot krut otrok, ki trga krilca metuljem? Te ni sram?”

Ilona se je zamislila in se spraševala: “Zakaj ni bilo sram mojega univerzitetnega profesorja psihologije? Zvlekel me je k sebi domov, kjer naj bi se pogovarjala o pripravi seminarja, napil me je s konjakom in me izrabil kot vlačugo. Osemnajst let sem imela… Verjela sem, da odrasli počnejo stvari, kakor je treba. Zakaj ni bilo sram mojega strica? Dal mi je denar, da bi lahko začela s poslom… baje iz same dobrosrčnosti… potem pa me je vrgel na kavč v dnevni sobi. Vedel je, da sem poročena, da sem v petem mesecu… Onadva sta si lahko privoščila takšno umazano početje, jaz si ga pa ne smem?”

Notranji glas je molčal. Ilona je vedela, da bi lahko odgovoril. Včasih je odgovore slišala v sanjah, po katerih se je z muko zbujala. “Nima smisla, da se vrtim okrog tega in v sebi gojim občutke krivde. Ne splača se biti podoben pacientom, tem ubogim ljudem, ki so sužnji lastnih grehov. Vse njihove skrivne slabosti poznam in z njimi bom upravljala kot s šahovskimi figurami. Nikoli pa ne bo nihče upravljal z menoj!”

Ilona je za vsakega pacienta vodila podroben elektronski dosje. V računalniških mapah je imela shranjeno vse, kar je lahko izvedela: biografske podrobnosti, zdravniške diagnoze, podatke o rojstvih in splavih. Posebno pozornost je posvečala najkočljivejšim informacijam, kot so tajne ljubezenske spletke, sramotne bolezni in pregrešne strasti. Da ji ne bi ušla niti sleherna malenkost, je uporabljala tudi video posnetke kamer, za katere obiskovalci niso vedeli. Zanje, v resnici, ni vedel nihče, razen Ilone in njenega brata, ki je bil programer in je v centru namestil opremo. Tako si je nabrala ogromen arhiv osebnih podatkov o mestni smetani: znanih funkcionarjih, poslovnežih, umetnikih…

Ilono so pogosto zabavale sočne situacije. Nekega dne je k njej prišla ženska, ki je bila vsa iz sebe, ker jo je varal mož. Ilona ji je naročila, naj k njej pošlje soproga, ki jo je nato res obiskal, ne da bi vedel o ženinem predhodnem obisku, in ji zaupal vse podrobnosti svojih avantur. In potem ni imela dela z določanjem vzrokov za družinske težave, pa naj bo to v skladu z metodo RPT ali z vedeževanjem iz tarok kart. Pacienti so resnično verjeli in bili hvaležni tej ‘pronicljivi’ psihologinji.

Za Ilono niso zaostajali niti njeni podrejeni. Po posebno podlih pristopih je bila znana starejša magistra ezoterične prakse Olga Miller. V osebnem življenju je poveličevala istospolne zveze in srdito sovražila moške. V zlobno zadovoljstvo ji je bilo, ko so ji moški zaupali svoje skrivnosti, ona pa jih je posredovala njihovim ženam in trdila, da je omenjene informacije pridobila s pomočjo skrivne magije.

Ne glede na vse je Ilona verjela, da opravlja svoje življenjsko poslanstvo, torej pomaga ljudem. Vsi ljudje so po svoji naravi neumni, razvratni in leni, zato potrebujejo modrega človeka, ki bo razumel njihove strasti in jih usmeril na pravo pot. Mar ona, Ilona, ni dovolj pametna za kaj takega?

O Valeriju je razmišljala dolgo časa.

– Kaj naj naredim s teboj, dragi? – je šepetala in znova pregledovala mapo simpatičnega pacienta. – Naj te ločim? Naj ženska ostane sama z otrokom… takoj se bo spametovala! Ali naj ti pomagam obdržati družino?

Na koncu je Ilona izbrala metodo očiščenja in ponovne vzpostavitve kozmične energije. Pri bogatih strankah je vedno izbrala ta pristop, ki je obsegal veliko število terapij, zato je bila celotna obravnava draga.

Besede ‘nisi več samo stranka’ so predstavljale poseben trnek, na katerega je Ilona trdno prijela Valerija, ki bo sedaj poslušno obiskoval neštete seminarje in treninge v njenem centru, poslušal različne guruje, mage in mesije, ki v njeno ustanovo prihajajo z vseh koncev države. Navdušen in hkrati osmešen bo prinesel ogromen dobiček.

– Malo se bomo poigrali z njim! – se je nasmehnila in se že veselila zadovoljstva, ki ji ga bo prinesla romanca s privlačnim in bogatim kavalirjem. – Glavno je, da sedaj zdržim tri dni pavze. Naj trpi, potem bo učinek močnejši. In globlji!

Zasmejala se je svoji dvoumni šali.

Kot se je izkazalo, je pravilno predvidela potek dogodkov. Vse tri dni čakanja na skrito sporočilo se je Valerij boril s čustvom zaljubljenega pričakovanja. Ko je nastopil večer drugega dne, je lahko razmišljal le še o srečanju z Ilono. Neprestano je svojo ženo primerjal s privlačno psihologinjo. Mlada Julja se mu je zdela še bolj omejena in dolgočasna kot prej. Vsi lepotni aduti mlade žene – svež obrazek, vitka postava, čvrste prsi – so za moža izgubili svojo vrednost. Se je vse to lahko primerjalo z Ilonino pametjo in privlačnostjo?

– Le kdaj bo kaj napisala… Vse bom naredil, da bi bila z menoj. Imam dovolj denarja, sem izkušen moški… Ji bom že znal ugoditi, – je razmišljal Valerij.

Sanjal je o tem, da Ilono odpelje v Benetke. V tem romantičnem mestu ji bo pokazal vso moč svoje ljubezni. Sprehajala se bosta po srednjeveških, zavitih uličicah, vozila se bosta na gondolah po zelenih kanalih in občudovala čudovite stvaritve pihalcev stekla na otokih Murano in Burano. Vroč kapučino, ladjice, ki drsijo po valovih lagun, na tisoče golobov nad pozlačenimi zvoniki katedral… Zvečer pa jo bo na ogromni postelji pod žametnim baldahinom ognjevito in strastno ljubil…

Erotične fantazije so Valerija prisilile, da se je zamislil. Nekoliko se je ustrašil bližine želene ženske, saj je ni želel razočarati. Pri njegovi starosti je bilo težko dosegati seksualne rekorde. Naivna, mlada žena o tem ni veliko vedela, Ilona pa ima, verjetno, na tem področju več izkušenj.

– Nič hudega, si bom kupil viagro in vse bo okej, – je sam sebe pomiril.

Končno je tretji dan po kosilu prejel težko pričakovano sporočilo.

“Živjo! Danes sem prosta. Greva na večerjo?”

Presrečen Valerij je Ilono povabil v eno najboljših restavracij v mestu. Sedela sta v ločenem prostoru, iz katerega se je odkrival pogled na glavni trg in opero. Miza je bila veličastna; na starinskem porcelanu so bili slikovito nameščeni rdeči raki in kraljevski škampi, iz divjačinskih zrezkov, ovitih v zelena špargljeva stebla, se je še kadilo.

Valerij je sam nalil drago vino melograno, Iloni dajal koščke hrane, se šalil in smejal. Pripovedoval ji je o tem, kako ga je očarala in ga prisilila, da je na življenje pričel gledati drugače.

– Vse sem pripravljen storiti za to, da se boš počutila kot v sedmih nebesih!

Ilona je pred zmenkom tri ure preživela v lepotnem salonu. Frizura, make-up in manikura, vse je bilo v skladu z modnim stilom, ki poudarja naravno lepoto. Čudovita bež obleka je orisala njen postaven pas in Ilona je s pomočjo stilistov izgledala skorajda kot vrstnica Valerijevi ženi.

– Dragi Valja, – je žalostno povesila pogled in se nežno dotaknila šopka kremastih vrtnic, ki ji ga je podaril, – ne potrebujem denarja… Vendar ti… verjetno nisi slišal…

Njen glas se je prelomil in v očeh so se zasvetile solze.

– Moj mož je hudo bolan. Zdravi se na onkološki kliniki v tujini. Ne morem ga zdaj pustiti samega in iti k tebi…

Valerijev obraz je okamenel. Z iskrenim izrazom sočutja je gledal svojo ljubljeno in niti pomislil ni na to, da mu cinično laže. Njen mož je bil dobro stoječ in povsem zdrav moški, ki je bil trenutno na dopustu v tujini, da si oddahne od napornega dela. Starejši sin je študiral na tehniški univerzi v Münchnu, mlajši pa je hodil v privatno šolo v Kölnu. Ilona je spretno igrala vlogo nesrečne ženske. Mar ni veliko takšnih žensk srečevala na svojih terapijah? Naredila je pomenljiv premor, si z robcem previdno obrisala kotičke oči ter nadaljevala:

– Veš, mož mi je povzročil veliko gorja. Redno me je varal z mlajšimi, ponoči je neprestano pil, v igralnicah je zapravil več deset tisoč. In ko sem se poskušala upreti, Valja …, je dvignil roko nadme… Sedaj pa je bolan in prisiljena sem zaslužiti denar za njegovo zdravljenje. Poglej!

Iz torbice je potegnila zdravniški izvid, v katerem je pisalo, da njen mož potrebuje rehabilitacijo po opravljeni operaciji. Seveda je šlo za ponaredek, ki si ga je Ilona priskrbela že zdavnaj, ravno za takšne primere, kot je bil ta. Valerij ji je verjel. Žalostno in obupano je gledal svojo ljubezen. Ilona je prijela njegovo dlan in ga proseče pogledala:

– Želim ljubiti in biti ljubljena. A kaj lahko tu storiva…

S tihim vzdihom se je privila k njegovi rami. To je bil zadnji udarec njegovim čustvom. Močna, pametna, privlačna ženska je jokala kot prizadet otrok. Strastno si je želel, da bi jo obvaroval pred nepravično usodo.

– Jaz bom s teboj, – je zamrmral Valerij in jo nežno božal po vratu. – Podpiral te bom in ti pri vsem pomagal…

– Vendar nihče od naju ni sam… jaz imam bolnega moža, ti pa ženo in otroka, – je s šibkim glasom rekla Ilona.

Valerij ni vedel, kaj naj bi na to odgovoril, še naprej ji je nežno gladil lase, kot da je majhna jokajoča deklica. Hitro se je zbrala, izpila požirek vina in rekla:

– Joj, vsa sem se razpustila… V življenju je res veliko problemov. Ampak, ali lahko danes preprosto pozabiva na vse in sva zgolj srečna?

Pozoren opazovalec bi ugotovil, da je Ilonin vrhunski make-up po točenju bridkih solza ostal nespremenjen. Valerij je bil zaljubljen, zmeden in razorožen, zato takšnih malenkosti ni niti opazil. Zapomnil si je le čudovito skupno noč v predsedniški sobi razkošnega hotela, izrezljano pohištvo s pozlato, starinske lestence in jacuzzi… Viagra mu je pomagala, da je svojo ljubljeno razveseljeval do jutra.

In tako se je v Iloninem življenju začela odvijati še ena romanca. Z ljubimcem se je dobivala dvakrat na teden. Vsakič sta se srečala v drugi restavraciji in v drugem hotelu. Ilona je vztrajala pri tem, da njun odnos ostane skrit. Ni bilo prvič, da je igrala to igro, toda kljub vsej svoji bistrosti ni predvidela takšnega nepričakovanega razpleta njune love story.

Približno čez mesec dni sta k Valeriju v pisarno prišla moška v nevpadljivih uniformah. Molče sta šla mimo tajnice in brez trkanja vstopila v njegov kabinet. Četudi je bil Valerij zelo spoštovan človek v mestu, ga ta domačnost obiskovalcev ni zmedla. Takoj je doumel, da pred njim ne stojita navadni stranki. V Rusiji si takšno obnašanje dovolijo le predstavniki glavnih organov kazenskega pregona.

Eden od prišlekov, človek povsem neopazne zunanjosti, je pričel z enakomernim glasom:

– Valerij Borisovič, mi potrebujemo vašo pomoč!

– Kdo smo mi? – je previdno vprašal Valerij in skušal izvedeti, ali je pravilno uganil.

– Država, v kateri živite in vodite posel, – se je mirno nasmehnil neopazen obiskovalec.

– Seveda, z veseljem pomagam, koliko moram dati? – je hitro vprašal Boris.

Mislil je, da gre zgolj za banalno nelegalno poslovno sponzorstvo.

– Ne, ni vse tako preprosto, – se je nasmehnil drugi prišlek z ravno tako neizrazito zunanjostjo. – Vemo, da ste v ljubezenskem razmerju z lastnico centra za družinsko psihologijo. O gospe Iloni potrebujemo podatke zaupnejše narave.

Obraz Valerija je zamrznil. Po nekaj sekundah je odprl usta, da bi lahko postavil vprašanje, vendar ga je prvi obiskovalec, ki je imel najverjetneje višji čin, ostro prekinil:

– Na vprašanja Čemu? Zakaj? Kako? ne bomo odgovarjali. Ni potrebno, da ste z vsem seznanjeni.

– V bistvu ne vem veliko o njenem zasebnem življenju, – je s tresočim glasom odgovoril Valerij. – Vem zgolj to, da ima zelo bolnega moža, ki se zdravi v Evropi…

Prišleka sta se pričela tiho smejati.

– Ja, ja, seveda je bolan, – je rekel drugi prišlek. – Izredno redko bolezen ima, rogovi mu rastejo iz glave!

Gospoda iz ‘državnih institucij’ sta se nato hitro zresnila.

– Gospa Ilona vas je nesramno zavedla. Njen mož je čisto zdrav, ravno tako tudi njena sinova, ki se izobražujeta v Evropi. Seveda vam za otroka ni povedala?

Valerij je gledal v tla in žalostno zmajal z glavo. Počutil se je kot triletni otrok, ki mu je po nesreči na tla padel novoletni okrasek in sedaj obupano gleda njegove lesketajoče črepinje.

– Kakor koli, pomagali vam bomo, da se znebite te prevarantke, – je prijazno spregovoril prvi prišlek. – Z gospo psihologinjo se morata dobiti v hotelu. Obnašajte se kot na običajnem zmenku. Ime hotela vam bomo še sporočili. Razumete?

Valerij je komaj opazno pokimal. Ogaben sram mu ni dovolil, da bi pogled odvrnil od tal.

– Nalogo vzemite kot dobro delo za Domovino, razumete? – sta ga nagovarjala obiskovalca. – In tukaj se podpišite!

Valerij je podpisal, ne da bi kaj prebral. Kdo pa lahko zavrne pooblastila, ki mu jih naloži Domovina? Ko je dvignil glavo, v pisarni ni bilo več nikogar. Popolnoma zmeden je iz omare vzel steklenico konjaka in si nalil poln kozarec.

“Torej sem se zapisal v zgodovino! – je zmajeval z glavo in premleval. – S to goljufico moram prekiniti. Nekaj pri njej ni v redu, če se zanjo zanimajo takšni ljudje!”

Pričel si je žvižgati staro sovjetsko pesem “Naša služba je nevarna in težka!”, pa se mu je melodija zazdela zelo žalostna. Ni bil navdušen nad idejo, da se bo moral ljubiti, medtem ko ga bodo opazovale nevidne oči. Četudi gre za plemenit cilj!

Če dva dni so ga poklicali in mu povedali, naj Ilono povabi v hotel Ambasador. Valerij je kot običajno pojedel viagro in skorajda povsem mehansko izpolnil nalogo, pri tem pa se je tolažil z mislijo, da se na takšen način maščuje prevarantki. Po tem dogodku Ilone ni več poklical. Rezerviral je izlet na rajske otoke zase, za ženo ter sinčka in v troje so odleteli na drugo stran zemeljske oble, daleč stran od goljufive psihologinje in tajnih služb.

Ilona ni nameravala nadaljevati razmerja. Tudi njo sta v centru obiskala dva moška neopazne zunanjosti in v nevpadljivih uniformah. S seboj sta prinesla prenosnik in ji pokazala delček sočnega posnetka, v katerem je Ilona z grozo in vsa osramočena prepoznala sebe. Posnetek je bil zelo dobro zmontiran, Valerijev obraz je bil skrit, zato pa je bila njegova partnerka vidna v vsej svoji lepoti.

Počutila se je, kot da so jo golo postavili na trg. Z roko si je pokrila oči, prsti so se ji tresli, kar sta opazila tudi prišleka. Eden ji je hitro nalil vodo iz vrča na mizi in ji ponudil kozarec. Dvignila je pogled, računalnik je bil izključen in groza je izginila.

– Mislim, da vam ni treba razlagati, kakšne bodo posledice, če to zanimivo predstavo vidijo vaše stranke, prijatelji ali sorodniki? – je kulturno vprašal eden izmed obiskovalcev.

– Koliko moram plačati? – je spregovorila z odrevenelim glasom.

– O, res ne veliko. Potrebujemo samo zaupne informacije o nekaterih vaših pacientih.

Ilona je hitro izdihnila in nato tiho nadaljevala o svojih skrivnih dosjejih in video sistemu ter pokazala vsebino map na osebnem računalniku. Pred očmi sodelavcev vsemogočne državne službe so se prikazali skeni medicinske dokumentacije, nespodobne fotografije, video posnetki z odkritimi pogovori… Ko sta birokrata videla ta ocean podatkov, sta navdušeno zaploskala.

Obisk se je končal tako, da je tudi Ilona podpisala dokument o prostovoljnem sodelovanju z organi. Treba pa je poudariti, da niso bili zelo nadležni in so psihologinjo redko klicali. Običajno so jo poklicali zvečer s skrivnostne številke 222 in miren moški glas je dejal:

– Dober večer, Ilona Sergejevna! Jutri bi prišel do vas zaradi nujnega posveta…

Počasi se je Ilona pomirila in celo pričela razmišljati o novi romanci. Med pacienti ji je bil všeč zelo prijeten moški, ki je bil podoben Bradu Pittu. Njegova zgodba je bila celo zanimivejša od Valerijeve. Rad se je preoblačil v oblačila pokojne žene … “Z njim bo treba delati vsaj leto dni!” – je z nasmehom na obrazu ugotavljala Ilona.

Ni se smela pritoževati, imela je dovolj psiholoških problemov, ki so jo kratkočasili. V njen center so neprestano vstopali moški in ženske, zvezde šovbiznisa in športa, znani politiki in poslovneži. In delo z njimi sedaj ni predstavljalo le vira dohodkov, ampak nalogo v imenu države.