Читать книгу Combate espiritual - Gorazd Kocijančič - Страница 11

tako je bilo čudno

netukajšnje

ne hladno ne toplo

da kaos ni vedel kaj bi

in je kar strmel

bil je čas

ko smo si še brisali čela

z mokrim listjem

in se oblačili v oblake

bil je čas

ko smo se talili drug v drugega

in iz prelomljenih kosti brali usodo

ne da bi verjeli vanjo

bil je čas brez doma

v katerem je bila odeja

noč in neznana ženska

potem smo slišali klic

na začetku je bil klic

kadilo je dišalo po njem

kako različni so vonji

tudi po timijanu diši

kar je pred nebom

in zemljo

in spremeni srce

klic pred vsem

rekli so

pustite

da bo ta vonj v

vaših besedah

in dejanjih

a preveč gozda je bilo v nas

preveč divjine

ko pa smo sami slišali klic

smo legli na zemljo

izdali vse svoje

umrli smo

se rodili

in ga pozabili

Sholion: klic je blagoslov trme posvetitev upora čestitka izgnanstvu pravijo da ob njem spregledaš a te v resnici zaslepi da ne vidiš nevarnosti in hodiš predrzno klic je stvar bojevnikov a zakaj množina zakaj ni stvar enega to je blazna skrivnost zlitja