Читать книгу Combate espiritual - Gorazd Kocijančič - Страница 5

Combat spirituel, plus dur que la bataille d’hommes

Duhovni boj, trši od bitke mož

ARTHUR RIMBAUD

Nimam imena, čeprav ga poznaš. Ne priznam ti, na kateri barki sem priplul, saj boš vztrajno tajil, da sem tu od vedno. Mojega ljudstva ni več. Nima smisla, da ti povem njegovo ime. Modri pravijo, da ga nikoli ni bilo. Manj modri pripovedujejo, da so se bratje, očetje in sinovi med seboj morili. Kakor koli že: tisti, ki so ostali, so postali sence. Ne poznajo več zgodb o svojem izvoru – čeprav ne pravim, da je to kakšna vrednota. Sami so postali zgodba o svojem koncu. Njihov jezik je, kot bi ga ne bilo – in tudi to ni ne vem kakšna tragedija. Bili so, če so bili, pač majhen narod, manj kot narod. Pleme. Nihče ga ne pogreša. Veliko ostaja, majhno izginja.

Kar je ostalo, je spomin na boj. Učitelj mi je rekel: to je boj, v katerem je dovoljeno vse. In ni bil grob človek, če je to sploh bil. Bojevati se moraš, čeprav nimaš možnosti; če se boš boril vztrajno in zvito, če se ne boš vznemirjal zaradi ran in izdajstev, boš poražen zmagovito.

Tako pišem besede, ki niso več ali še niso imena. Za koga? In zakaj? Svoj jezik sem že skoraj pozabil, novega nikoli ne bom znal dobro. Pišem lahko le sence boja. Nevidnega. Toda kdo še verjame, da se za temi sencami skrivajo postave? Danes sta meso in duh marsikje postala eno, angeli in demoni so se pobratili, Bog in svet sta se zlila. Pretiravam in posplošujem, a poanta je dobra. Če je za koga duhovno življenje tu še kaj več od sence, mu je privlačna ta poslednja razpuščenost, ki vodi v meseno – duhovni, angelsko-demonski, božansko-svetni hèn kaì pân. Spet pretiravam, a poanta je še boljša.

Sam zapisujem krike, ki se trgajo iz mene v trenutkih upora zoper to modrost. Pogosto ne čutim, da se bojujem, a ko se zbudim, vem, da je za mano še ena bitka. Vedno bolj odločilna.

Torej besede o boju. O krvi, smrtni zaspanosti in prebujenju v življenje. Hvalnice bolečine in ločenosti, zablode in milosti. In besede ironije, ki jih razjedajo, ne da bi vedele, ali niso tudi one same hvalnice. Vse so, kar imam.

In vem: ko izginejo, jih nihče ne bo pogrešal.