Читать книгу Historische Translationskulturen - Группа авторов - Страница 22

Sodelovanje je po Prunču eno od temeljnih načel oziroma maksima kulture prevajanja (Prunč 2017: 33). Ker je prevodna dejavnost vselej vpeta v konkreten družbeni prostor, Prunč v svoje načelo sodelovanja vključuje tudi razmerja moči med akterji in njihovimi lastnimi legitimnimi interesi (Prunč 2008: 30–31). Po drugi strani sodelovanje v strukturiranih družbah zagotavlja, „dass komplexe Aufgaben ohne Reibungsverluste gemeinsam gelöst werden können“1 (Prunč 2017: 33). Za nadaljnje premisleke o sodelovanju v tem prispevku ni merodajen etični vidik, temveč delitev dela pri opravljanju poklica, ki se kaže v povezavah med prevajalci, ki so nastale ob prevodih Državnega zakonika.

Prvi pokazatelj sodelovanja je mogoče zaslediti v pismu, ki ga je Cigale kot prevajalec Državnega zakonika na začetku svojega dela poslal pisatelju in prevajalcu Deželnega uradnega lista Jožefu Muršcu.2 V pismu ga prosi, naj prebere slovenske prevode Državnega zakonika in sporoči svoje pripombe ter predloge za izboljšave. Cigale doda, da bi bil pripravljen slovensko govorečim avtorjem v vpogled poslati tudi gradivo za Juridično-politično terminologijo, če bi to zmogel sam financirati (Cigale 1849).3

Naslednji podatek o sodelovanju je mogoče najti v časopisu KRN iz leta 1850. Kot poroča KRN, je Slovensko društvo že leta 1848 začelo s prevajanjem Občnega državljanskega zakonika in Kazenskega zakonika. Matej Cigale je bil zadolžen za prevod Kazenskega zakonika, pravnik Anton Mažgon pa za prevod Občnega državljanskega zakonika. Potem ko je Cigale leta 1849 začel delati v redakcijski pisarni Državnega zakonika na Dunaju in je Mažgon leta 1850 umrl, je bilo prevajalsko delo pri obeh omenjenih zakonskih besedilih opuščeno. Ko je Cigale prevzel uredniško mesto, so Slovensko društvo prosili, naj pomaga prevajalcem v redakcijski pisarni pri terminoloških in jezikoslovnih zadevah. V časopisu KRN je zapisano, da se o teh vprašanjih že razpravlja. Društvo je pozvalo svoje člane, naj pošljejo svoje želje, komentarje in pripombe k prevodom, da bi jih lahko posredovalo prevajalcem na Dunaju (N.N. 1850d: 78).

V prvi izdaji strokovne revije PS (C. 1870: 5–12) je bil objavljen Cigaletov prispevek o prevodih zakonskih besedil v slovenščino. V njem utemeljuje svojo željo, da bi prevajanje Državnega zakonika tudi v prihodnje potekalo na Dunaju, in sicer vsaj tako dolgo, dokler se ne ustanovi centralni prevajalski urad v Ljubljani ali drugje v Sloveniji. Po njegovem mnenju bi prevajanje zakonov na treh različnih krajih povzročilo le babilonsko zmešnjavo. Da bi podkrepil to misel, Cigale navaja primere iz t. i. Vojne postave, ki so jo sprva prevedli na Dunaju, nato pa še v Gradcu in Trstu. Prevajalec iz Gradca je sledil dunajskemu vzoru, medtem ko tržaški prevajalec tega ni storil. Rezultat tega prevoda Cigale ponazarja z nekaterimi konkretnimi prevodi določenih terminov. Meni, da so slovenski prevodi Državnega zakonika pomembna podlaga za uvedbo slovenščine kot jezika sporazumevanja. Pri tem igra pomembno vlogo tudi to, da javnost prevajalce Državnega zakonika pri njihovem delu podpira s predlogi in pripombami:

Če Slovenci res hočejo, da se kdaj slovenščina vpelje v sodne in sploh uradne pisarnice, če hočejo, da se osnuje pripraven opravilni jezik, mora jim mar biti tudi slovenskega zakonika, morajo, kar je zmožnih, na prestave paziti, prestavljalce podpirati in opominjati. (Ibid.: 12)

Poleg tega je prepričan, da je strokovna revija PS ustrezna platforma za takšno razpravo (ibid.).

Tudi prispevki v strokovni reviji PS iz leta 1871 jasno kažejo, da so se izoblikovale prevajalske mreže in da poteka sodelovanje z drugimi strokovnjaki, jezikoslovci in pravniki. V tem smislu PS ponuja prostor za razpravo o raznih novih slovenskih ustreznicah skladno z načrtovano predelavo oziroma razširitvijo Juridično-politične terminologije iz leta 1853. V reviji so predvsem pričakovali, da se bodo razprave poleg slovenskega urednika Mateja Cigaleta aktivno udeležili tudi drugi jezikoslovci (N.N. 1871: 158). Že v naslednji številki je Cigale (1871: 189) zaprosil za mnenja in stališča slovenskih pravnikov ter jezikoslovcev glede štirinajstih členov zakona za mere in uteži (ALEX/ÖNB 1872: 29–34).

Iz Cigaletove korespondence iz leta 1880 je razvidno, da ga je pisatelj Josip Vošnjak prosil za nasvet pri prevodih vojaške terminologije, na primer pri prevodu izrazov Landsturm (deželna bramba) ter Landsturmmann (deželni brambovec). Cigale je obžaloval, da ima malo stikov s poslanci na Dunaju in da ne ve, na koga naj se s tem vprašanjem obrne (Cigale 1886).

Tudi iz korespondence tretjega slovenskega urednika Karla Štreklja je mogoče razbrati, da so ga kot urednika Državnega zakonika spraševali za nasvete pri terminoloških težavah. Literarni zgodovinar in prevajalec Deželnega uradnega lista Fran Levec ga je na primer prosil za pomoč tako pri prevodu termina freiwillige Feuerwehr (prostovoljno gasilstvo) kot tudi gasilskega pozdrava Gut Schlauch! (Na pomoč!) (Štrekelj 1890). Proti koncu svojega uredniškega obdobja je Štrekelj pomagal Franu Vidicu pri prevodu zakonskega besedila z obsežnimi pripombami na štirih straneh, ki so načenjale vprašanja posameznih terminov, rabe zloženk, oziralnih odvisnikov in besednega reda (Štrekelj 1898b).

Tudi zadnji urednik slovenske izdaje Državnega zakonika Fran Vidic je ohranjal stike z drugimi prevajalci. Iz njegovega pisma Franu Levcu iz leta 1913 tako na primer izhaja, da ga je Levec vprašal za nasvet glede vojaških terminov Armee im Felde und am Meer (pehota in mornarica), Feldpost (vojna pošta) ter Feldkriegsgericht (vojno sodišče). Kot je razvidno iz pisma, se je o terminu Feldkriegsgericht (vojno sodišče) posvetoval s pravnikom Jankom Babnikom, avtorjem terminološkega slovarja Nemško-slovenska pravna terminologija (Vidic 1913).

Na podlagi pridobljenih podatkov lahko slovenske prevode Državnega zakonika nedvomno razumemo kot platformo za sodelovanje in nastanek mrež prevajalcev. Te so bile neformalne in so se izoblikovale predvsem na individualni ravni, vendar pa je bila k ocenjevanju prevodov pozvana širša javnost. Tako lahko opredelimo tri specifične podkategorije razsežnosti kulture prevajanja. Po eni strani so uredniki prosili jezikoslovce, pravnike ali širšo javnost za povratne informacije ali nasvete pri prevajalskih težavah. Predvsem drugi urednik Matej Cigale je bil zelo zainteresiran za izmenjavo mnenj. To je seveda razumljivo, saj je že 1. novembra 1849 začel delati kot začasni urednik Državnega zakonika. Med njegovim urednikovanjem so veliko težavo predstavljali standardizacija slovenskega jezika, manjkajoči strokovni termini in (terminološki) slovarji, kar je spodbudilo živahno razpravo z drugimi. O visoki stopnji profesionalnosti priča tudi dejstvo, da se je Cigale še v kasnejših letih rad udeleževal razprav in bil vedno pripravljen preveriti svoje prevode. Po drugi strani pa so slovenski uredniki prejemali pobude za sodelovanje tudi od zunaj, kar je razvidno iz pridobljenih podatkov o tretjem in četrtem slovenskem uredniku. Tretja podkategorija razsežnosti kulture prevajanja se nanaša na pripravljenost za sodelovanje med takratnim vsakokratnim urednikom in uredniškim kandidatom, ki je nedvomno obstajala. Tako je na primer Karel Štrekelj pregledal prevod Frana Vidica, ki ga je ta opravil za vajo pred bližajočim se testnim prevodom, in svoj pregled podrobno opremil s komentarji.