Читать книгу Historische Translationskulturen - Группа авторов - Страница 24

Pri opisu hrvaške kulture prevajanja Prunč tematizira formalno usposobljenost in omejitve pri vstopu na tamkajšnji prevajalski trg, saj sodijo med temeljne dejavnike oblikovanja demokratične kulture prevajanja (Prunč 2009: 8). Zato tudi v pričujočem prispevku merila za usposobljenost za delo urednika pri Državnem zakoniku obravnavamo kot nadaljnjo nazorno razsežnost kulture prevajanja. Ob začetku izhajanja Državnega zakonika so prevajalci morali predložiti dokazilo o zaključenem študiju prava. Ker se je izkazalo, da tovrstna izobrazba ne zagotavlja vedno zadostnega znanja jezika in s tem ustreznega prevajalskega dela, je bilo od leta 1856 potrebno le še dokazilo o katerem koli zaključenem študiju (Wolf 2012: 158).1 Pri Državnem zakoniku je šlo torej predvsem za vprašanje, ali imajo prednost strokovne ali jezikovne kompetence. Za obravnavano obdobje bomo tako v nadaljevanju preučili, kakšno zavedanje glede kvalifikacij za delo urednika so imeli slovenski uredniki, časopisi, strokovne revije in drugi pomembni akterji in ali so poskušali vplivati na merila za izbor.

V začetni fazi izhajanja Državnega zakonika Svečan razpravlja o vprašanju, ali je za mesto urednika bolj primeren pravnik ali jezikoslovec:

[I]n po moji misli ni treba, da morja vsi udi biti pravdoznanci; dosti je, ako so nekteri, uni pa jezikoslovci in pravi vlastenci, in bodi Bogu hvala, takih ne menka. (Svečan 1849b: 377)

Kot je razvidno iz navedenega citata, Svečan v svojem razmišljanju ugotavlja, da bi morali zaposliti ne le pravnike, temveč tudi jezikoslovce.

Ko je Matej Cigale leta 1889 umrl, je njegov kontrolni prevajalec Josip Stritar za pomoč pri prevajalskem delu prosil jezikoslovca Karla Štreklja (Kropej 2001: 48). Ker je Štrekelj tedaj že delal kot prevajalec Državnega zakonika, je poskušal zavzeti prosto uredniško mesto. V korespondenci z Levcem si je prizadeval za prevzem mesta urednika Državnega zakonika, čeprav ni bil pravnik. Kot primer navaja urednika ukrajinske izdaje Johanna Glowackega, ki je prej delal kot kirurg (Štrekelj 1889a). Pri potegovanju za mesto urednika so Štreklja podprli tudi v slovenskih krogih. Kot jezikoslovca sta se zanj zavzela priznana prevajalca: Fran Levec, prevajalec Kranjskega deželnega zakonika, ter upravni jurist Andrej Winkler, ki je Levcu pomagal pri prevajanju daljših zakonskih besedil in si je tudi sicer prizadeval za razvoj slovenske pravne terminologije (N.N. 1898e: 278–279). Tudi kontrolni prevajalec Državnega zakonika Stritar, ki je bil jezikoslovec, ni delil mnenja s tistimi, ki so menili, „da samo jurist more s pridom in uspehom zavzemati uredniško mesto“ (Štrekelj 1889b). Levec pa je Štreklja obvestil o tem, da v nekaterih krogih Ljubljani prevladuje mnenje, da je za mesto urednika treba upoštevati le pravnika (Levec 1889, v Bernik 1971: 38). Tudi tajnik društva Pravnik Danilo Majaron se je na primer po Štrekljevem mnenju zavzemal za pravnika. Majaron je namreč želel, da bi novi urednik skupaj z društvom Pravnik izdelal enotno pravno terminologijo, za kar je pokazal razumevanje tudi Štrekelj:

Njegova želja, da naj bi se naslednik Cigaletov postavil v zvezo s ‚Pravnikom‘ (društvom) ter skušal s tem rabiti enotno terminologijo in se o novih terminih posvetovati z udi imenovanega društva, – ta želja se mi zdi popolnoma opravičena, in prepričan sem, da se ji pameten urednik ne bo protivil, uže z ozirom na olajšanje svojega dela ne. (Štrekelj 1889a)

Šest let po imenovanju za urednika slovenske izdaje je Štrekelj dognal, da pravniška izobrazba nikakor ne zadošča za pripravo prevoda Državnega zakonika. V svojem pismu iz leta 1896 piše o terminoloških izzivih pri prevajanju:

Tu ni dovolj, da je človek jurist, kakor v Ljubljani mislijo, poznati mora vsaj nekaj vsako znanost; ne pravne znanstvene, ampak tehnologične stvari so stvari so najbolj sitne in težke. Tudi besedni kovač mora biti – in ravno to je bilo meni kot filologu najzopernejše, in rad sem se izognil takemu poslu kakor koli. (Štrekelj 1896)

Štrekelj je bil torej mnenja, da največjo težavo pri prevajanju Državnega zakonika predstavljajo predvsem tehnični in ne pravni izrazi ter vsebine.

Iz te razsežnosti kulture prevajanja je mogoče razbrati, da se je v obravnavanem obdobju intenzivno razpravljalo o potrebnih kompetencah urednika. Iz pridobljenih podatkov lahko sklepamo, da so predvsem po obdobju Cigaletovega urednikovanja prednost dajali jezikovnim kompetencam. Oba Cigaletova naslednika, Karel Štrekelj in Fran Vidic, sta bila namreč filologa. Tudi že omenjeni kontrolni prevajalec Josip Stritar ni bil pravnik, temveč pisatelj in kritik. Kot je to opisal Schopp, je tako na Dunaju kot tudi drugje v slovensko govorečih krogih v obravnavanem obdobju vladal „ein eng gefasster, semiprofessioneller Begriff vom Übersetzungsprozess“2 (Schopp 2008: 239). Merila za usposobljenost državnih prevajalcev so bila v prvi vrsti usmerjena v strokovno znanje in jezikovne sposobnosti, sposobnosti kulturnega posredovanja pa niso vključevala (Wolf 2012: 164–165). Treba je dodati, da v obravnavanem obdobju še ni bilo mogoče pridobiti specifične prevajalske izobrazbe.3 Kar zadeva kulturo prevajanja v okviru meril za usposobljenost urednikov, pa predvidevamo, da se je s prevodi Državnega zakonika začelo krepiti zavedanje o ustreznih prevajalskih kompetencah.