Читать книгу Historische Translationskulturen - Группа авторов - Страница 17

Državni zakonik je bil v obdobju med letoma 1849 in 1918 uradni list zakonodaje habsburške monarhije. Prevajal se je v devet jezikov monarhije, tudi v slovenščino. Zelo obsežen prevajalski projekt je pritegnil pozornost slovensko govoreče (strokovne) javnosti, prevajalci1 pa so se soočali s številnimi izzivi. Prispevek ponuja vpogled v obdobje med letoma 1849 in 1918, ki omogoča prikaz nekaterih posebnih razsežnosti kulture prevajanja. Pri tem izhajamo iz Prunčevega pojma kulture prevajanja (Prunč 2008: 24–41) ter osebnih korespondenc, časopisov in strokovnih revij.

Erich Prunč je koncept kulture prevajanja v prevodoslovje vpeljal leta 1997 v sklopu kritičnih razmišljanj o prevodni dejavnosti; ugotovil je neskladja med vlogo prevajanja in tolmačenja v preteklosti ter njuno tedanjo aktualno vlogo, med takratnim na eni strani praktično naravnanim in na drugi strani akademskim pristopom do prevajanja ter tolmačenja na različnih izobraževalnih institucijah ter takratno prevladujočo podobo prevajalk_cev in tolmačinj_ev. Z novo uvedenim pojmom je želel opisati dinamično, multiperspektivno in heteronomno polje prevajanja (Prunč 1997: 99–127). V svoji zadnji različici Prunč koncept kulture prevajanja opredeljuje z družbenozgodovinskega vidika:

Das soziohistorische Konstrukt der Translationskultur wird konfiguriert durch ein Set von gesellschaftlich gesteuerten und steuerbaren translationsrelevanten Normen und Konventionen, Wertvorstellungen, Erwartungshaltungen und habitualisierten Verhaltensmustern aller in der jeweiligen Kultur aktuell oder potentiell an Translationsprozessen beteiligten Handlungspartnern sowie deren Agenten und Agenturen.2 (Prunč 2017: 32–33)

Pri umestitvi kulture prevajanja je treba upoštevati tako časovne in prostorske kot tudi družbene determinante. Po Prunču je namreč kultura prevajanja odraz družbenega soglasja ali nesoglasja o tem, katere oblike prevajanja so v določenem trenutku in v določenem interakcijskem prostoru nedopustne, dopustne, priporočene ali obligatorne (Prunč 2008: 25).3 Družbeni vidik omogoča, da se usmeri pogled na vse tiste osebe in skupine, ki odločilno sooblikujejo kulturo prevajanja:

Als historisches Konstrukt sind Translationskulturen der Niederschlag des machtgeleiteten Kräfteausgleiches aller an Translation interessierten Individuen und Institutionen. Als Akteure fungieren neben den Translatoren die Autoren, Initiatoren und Adressaten. Die Kräfteverhältnisse zwischen den Handlungspartnern sind von ihrer Hierarchie und vom Wertekonsens in der jeweiligen Gesellschaft abhängig, weshalb Translationskulturen von den Wertesystemen eine Sozietät nicht abzukoppeln sind.4 (Prunč 2017: 33)

Ne glede na metodološke težave, ki se pojavljajo pri raziskovanju konkretnih kultur prevajanja in ki jih obravnava tudi Prunč, ta koncept omogoča dragocen vpogled v družbene odnose, v katere je vpeto prevajanje (Prunč 2008: 25–26). Iz številnih prispevkov je moč razbrati, kako produktiven je lahko koncept kulture prevajanja. V zborniku Translationskultur – ein innovatives und produktives Konzept urednice Schippel je z vidika kulture prevajanja predstavljen širok nabor vprašanj, od antropoloških, socioloških oz. sociokulturnih do takih, ki zadevajo prevodno teorijo in prakso. Schippel koncept kulture prevajanja dojema kot operativni pojem, ki je lahko produktiven tudi na interdisciplinarni ravni in ne le v prevodoslovju (Schippel 2008: 11–18). Schopp se s pomočjo prevajalskih mrež ukvarja z zagotavljanjem kakovosti v procesu prevajanja, pri čemer se osredotoča predvsem na delovno okolje prevajalk_cev in tolmačinj_ev ter njihovo kulturo dela kot specifično značilnost kulture prevajanja (Schopp 2008: 237–269). Prunč uporabi koncept za opis hrvaške kulture prevajanja, v nadaljevanju pa na tej podlagi razvije demokratični model kulture prevajanja za prihodnost (Prunč 2009: 3–19). Koncept kulture prevajanja uporablja tudi Wolf; primeren se ji ne zdi le za zgodovinsko, temveč tudi za aktualno rekonstrukcijo polja prevajanja in tolmačenja. V svojem prispevku preučuje tako skupne kot tudi razlikovalne značilnosti Prunčeve kulture prevajanja ter Bourdieujevega polja prevajanja. Wolf pri tem sklepa, da je kultura prevajanja s svojo prevajalsko prakso nadrejeni okvir, znotraj katerega se umešča polje prevajanja. S tem kultura prevajanja pripomore k obstoju polja prevajanja znotraj družbenega polja delovanja in hkrati vzpostavlja povezave z drugimi polji, ki zagotavljajo obstoj polja prevajanja (Wolf 2010: 29–30).

V pričujočem prispevku izhajamo iz domneve, da se je med prevajanjem Državnega zakonika v slovenščino izoblikovala specifična kultura prevajanja. Kot navajamo zgoraj, koncept kulture prevajanja omogoča pogled na celotno mrežo odnosov prevodne dejavnosti (Prunč 2008: 28). Kot pri Grbić (2010: 152) bo koncept kulture prevajanja uporabljen kot model za pojasnitev mreže odnosov v slovenskih prevodih Državnega zakonika. Pri tem gre v prvi vrsti za vprašanje, kdo je imel interes za prevajanje Državnega zakonika in kakšni kulturi prevajanja so te različne interesne skupine implicitno dajale prednost na različnih ravneh. Po eni strani lahko med sodelujoče akterje pri prevajanju Državnega zakonika uvrstimo urednike in kontrolne prevajalce slovenske različice. Po drugi strani pa sem sodijo tudi drugi prevajalci, jezikoslovci, filologi in pravniki, ki so se v osebnih korespondencah o prevodih posvetovali med seboj in s prevajalci Državnega zakonika. Raziskava se torej ne osredotoča na analizo izhodiščnih in ciljnih besedil, temveč vključuje primarne vire, ki so po Mundayu „an indispensable resource for the investigation of the conditions, working practices and identity of translators and for the study of their interaction with other participants in the translation process“ (Munday 2014: 64). Poleg primarnih virov predstavljajo interesno skupino tudi slovenski časopisi in revije, saj se je v njih odvijal diskurz o prevodih Državnega zakonika.