Читать книгу Historische Translationskulturen - Группа авторов - Страница 18

Na podlagi Cesarskega patenta za uvedbo splošnega državnega zakonika z dne 4. marca 1848 je bil Državni zakonik vse do leta 1918 uradni list celotne zakonodaje habsburške monarhije. Nemški izvirnik se je prevajal v devet jezikov večnacionalne monarhije, med njimi tudi v slovenščino. Za potrebe prevajanja je bila ustanovljena redakcijska pisarna, kjer so bili za prevajanje v posamezne jezike zaposleni uredniki in prevajalci Državnega zakonika.1

V obdobju med letoma 1849 in 1918 so bili slovenski uredniki Franc Miklošič, Matej Cigale, Karel Štrekelj in Fran Vidic (Wolf 2012: 161–162).2 Pri pripravi prevodov so se slovenski uredniki srečevali z različnimi težavami. Slovenski jezik na začetku tega obdobja še ni bil normiran, zaradi zgodovinsko pogojene upravne razdelitve ozemlja pa je bil zelo močno narečno razčlenjen. Takrat še ni bil uveljavljen kot jezik sporazumevanja, kot uradni jezik ali kot jezik izobraževanja (Prunč 2012: 85).

Prevajanje Državnega zakonika je predstavljalo velik izziv za slovenske prevajalce tudi iz drugih razlogov. Po eni strani zaradi njegovega obsega, leta 1853 je na primer štel 1428 strani, po drugi strani pa so zakonska besedila urejala različna tematska področja. Državne pogodbe in zakone s področja šolstva, kmetijstva, davkov, rudarstva itd. je bilo treba prevesti v slovenski jezik, ki še ni bil funkcionalno povsem izoblikovan in poenoten. Dodatna težava je bila, da skorajda ni bilo na voljo prevajalskih pripomočkov. Med letoma 1825 in 1848 je zgolj 62 pisateljev napisalo knjige ali članke v slovenščini (Melik 1994: 16–17). Periodični tisk, ki bi ga prevajalci lahko uporabljali kot vir vzporednih besedil, je komajda obstajal. Tudi v slovarjih, ki so bili na voljo, je bilo domala nemogoče raziskovati termine, kajti vse do leta 1860 so obstajali le trije obsežnejši nemško-slovenski in dva slovensko-nemška slovarja.3 Pri tem velja še omeniti, da so slovenski prevajalci imeli izobrazbo s področja filologije ali prava, saj takrat namreč še ni bilo mogoče pridobiti univerzitetne prevajalske izobrazbe. Zato lahko nedvomno trdimo, da je bilo to zgodovinsko obdobje zelo pomembno ne le za razvoj slovenskega knjižnega in strokovnega jezika, temveč tudi za razvoj slovenskega polja prevajanja. To nedvomno potrjujejo tako obsežne raziskave Nuč (2017) o slovenskih prevodih Državnega zakonika kot tudi raziskave Žigon idr. o prevodih učbenikov, ki so bili „osrednji vir informacij […] celih generacij“ (Žigon idr. 2017: 133).